Stališče tožene stranke in pred njo davčnega organa prve stopnje v zvezi z vlaganjem tožeče stranke v osnovna sredstva, ki niso v njeni lasti ter v zvezi s stroški vzdrževanja teh istih osnovnih sredstev preuranjeno glede na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po presoji sodišča mora biti povezanost naložbe s poslovanjem podjetja izkazana že v času izvajanja investicije, torej v obravnavanem primeru v letih 1998, 1999 in 2000.

Zaradi nezmožnosti izpolnitve dvostranske pogodbe (predmetne kupoprodajne pogodbe za nepremičnino) oz. zaradi neizpolnitve sodbe Višjega sodišča v Mariboru, je bila predmetna kupoprodajna pogodba razvezana. Drugi obdavčljivi dogodek je po presoji sodišča obdavčenje kot posledica razveze predmetne kupoprodajne pogodbe zaradi nezmožnosti izpolnitve. Tožničin prejem dela kupnine v višini 696.000,00 EUR za nepremičnino po predmetni kupoprodajni pogodbi v letu 2009 ob hkratnem lastništvu tožnice na predmetni nepremičnini od leta 2009 do 2015 nesporno predstavlja obogatitev tožnice, ki jo je tožnica realizirala v letu 2015, ko je bila predmetna pogodba razvezana zaradi nezmožnosti izpolnitve. Dejstvu, da je bila tožnica obogatena za prejeti del kupnine po predmetni kupoprodajni pogodbi, tožnica tudi ne ugovarja. Sporno je vprašanje, kdaj je bila tožnica obogatena – v letu 2009, kot meni tožnica ali v letu 2015, kot menita prvostopenjski in pritožbeni organ. Na podlagi…

Po ZDoh so obdavčeni prejemki iz dela, odvisnega in neodvisnega. V osnovo za davek iz osebnih prejemkov se všteva vsak prejemek, dosežen s kakršnim koli opravljanjem poslov izven delovnega razmerja, vendar ne v okviru neregistrirane dejavnosti.

Sodišče torej kot sklepno ugotavlja, da je v postopku DIN glede davčnega priznavanja stroškov Licence dejansko stanje v bistvenih elementih ostalo neraziskano, saj davčni organ ni v zadostni meri obravnaval in se tudi ni dokazno opredelil do tistega dela tožnikovih navedb in dokazov, s katerimi je utemeljeval postopno spreminjanje in naraščanje kompleksnosti IT storitev, s tem pa tudi funkcije izvajalca storitev, kar vse bo potrebno dopolniti v ponovljenem postopku. V tem postopku bo davčni organ, glede na potek postopka, odločil, ali za ugotovitev dejanskega stanja potrebuje strokovno pomoč izvedenca (kot to trdi tožnik), tožniku pa bo ponovno zagotovljena pravica do izjave.

Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera sodišče sodi, da odgovor na vprašanje ustreznosti dokaznega bremena za storitve z nizko dodano vrednostjo ni potreben, saj tožnik, tudi po oceni sodišča, s svojimi dokazili spornih storitev ni uspel dokazati niti na način, kot je v Smernicah…