Po določbi 26.e člena ZNSVS pripada subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje pogoje iz ZNSVS. Ker gre za dodeljevanje subvencij iz javnih sredstev, je treba navedeno določbo restriktivno tolmačiti. V danem primeru tožnica v postopku ni predložila prodajne pogodbe, marveč izročilno pogodbo, katere pravna narava je povsem drugačna. Dejstvo, da je izplačala določena finančna sredstva preostalima dednima upravičenkama, za kar je najela kredit, na pravilnost izpodbijane odločbe nima vpliva.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožeča stranka (d.o.o.) v letu 2003 na podlagi zavarovalnih polic upravičena do zavarovalnine, katere izplačilo pa je, na temelju posebne izjave, odstopila fizični osebi. Tudi po mnenju sodišča omenjena zavarovalnina, v smislu določb takrat veljavnega ZDDPO in SRS, pomeni izredni prihodek tožeče stranke.

Na podlagi določb 3. in 4. odstavka 3. člena ZDavP-2 določbe zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za socialno varnost in tudi za pripadajoče zamudne obresti.

Na podlagi določbe 126. člena ZDavP tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je bil davčni zavezanec obveščen. Tudi po presoji sodišča predstavlja prvotna odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 16. 2. 2007 uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere, ki pretrga tek zastaralnih rokov.

Da ne bi prišlo do dvojnega obdavčenje, ima zavezanec pravico uveljavljati odbitek za ustrezni znesek davka od dohodka, ki je bil plačan v Švici. V danem primeru pa tožnik ni niti uveljavljal, niti dokazal, da bi iz naslova prejetih obresti v Švici, v omenjeni državi plačal kakršnikoli davek.