Davek od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine je podvrsta dohodnine, ki je davek od dohodkov fizičnih oseb. S tem davkom se obdavčuje dohodek v višini realnega prirasta premoženja fizične osebe oziroma glede na realno povečanje ekonomske moči davčnega zavezanca. Za določitev nabavne vrednosti kapitala je treba izhajati iz zneska, ki ga je za pridobitev kapitala vplačala fizična oseba, kot to izhaja iz drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, tržna vrednost nepremičnine pa je upoštevna zgolj v primerih, ko kapital ni bil pridobljen na podlagi pogodbe, če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe oziroma če je bil kapital pridobljen z darilom. Ker v okoliščinah tega primera nič od naštetega ni bilo izkazano, ni pogojev, da bi se nabavna vrednost kapitala določala drugače, kot v višini kupnine, ki jo je za pridobitev celotnega lastniškega deleža plačala tožnica.

Okoliščine sporazumne razveljavitve darilne pogodbe, ki so nastale in jih je tožnica uveljavljala šele po izdaji in vročitvi odmerne odločbe (v pritožbenem postopku) v tem upravnem sporu ne morejo vplivati na pravilnost že opravljene odmere davka. Spremembe v dejanskem in pravnem stanju, ki so nastale po izdaji izpodbijane (odmerne) odločbe, četudi z veljavo za nazaj, ne morejo vplivati na njeno zakonitost ob izdaji. Možna pa je, glede na citirano instančno stališče, zahteva za vračilo davka, kar je tožnici že pojasnil tudi drugostopenjski davčni organ.

Davčni organ s plačilom davčnega zavezanca sicer zapre terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navede v plačilnem nalogu, vendar pa znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka.

Ob upoštevanju pretrganja relativnega zastaralnega roka s sklepoma o davčni izvršbi in upoštevajoč čas zadržanja teka zastaralnega roka zaradi trajanja postopka osebnega stečaja ter epidemije Covid izterjava davčnih obveznosti ni ne relativno in ne absolutno zastarala.

Na podlagi pravnih sredstev ali po uradni dolžnosti mora v primeru nezakonitosti sklepa o nadaljevanju izvršbe priti do tega, da davčni dolžnik posledicam davčne izvršbe ni več izpostavljen in da se postopek davčne izvršbe zaključi (npr. s sklepom o ustavitvi izvršbe ali z odpravo sklepa o nadaljevanju izvršbe). Šele tako bi bil praviloma dosežen enak pravni položaj, kot da sklep o nadaljevanju izvršbe ne bi bil nikoli izdan, saj bi prenehali vsi pravni učinki izdanega sklepa na tožnikov pravni položaj.

Tožnik je še vedno izpostavljen davčni izvršbi (do zastaranja pravice do izterjave oz. do poplačila celotne davčne obveznosti), zato ima pravni interes za izpodbijanje prvostopenjskega sklepa o nadaljevanju davčne izvršbe.