Tožnik s tožbo po presoji sodišča utemeljeno opozarja, na neustrezno dokazno oceno drugostopenjskega davčnega organa v zvezi z računom z dne 20. 6. 2018. Tožnik ta račun kot dokaz predloži tudi sodišču in na njem je zapisano, da je bila po ceni 0,00 EUR tožniku fakturirana ena ura mehaničnega dela na vozilu Ford Ranger, št. šasije …, na računu pa je tudi pripis „montaža piskača“. Sodišče ugotavlja, da je šasijska številka pri tem ista, kot številka vozila, v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal pravico do odbitka, pripis o montaži piskača pa je skladen s tožnikovimi trditvami o vgradnji naprave za zvočni opozorilni signal. Vendar pa (drugostopenjski) davčni organ v zvezi s tem predloženim računom (ki je v upravnem spisu predložen z enako vsebino, kot je bil predložen v sodni spis) zaključi le, da ta račun ne dokazuje vgradnje zadevne naprave. Pri tem pa je po presoji sodišča izostala obrazložena dokazna ocena, zakaj davčni organ napravi takšen…

Toženka se v obrazložitvi svoje odločitve izrecno sklicuje zgolj na določbo 99. člena ZDoh-2, in sicer, da se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi, pri čemer pa tožniku ni omogočila, da bi se v postopku z ugotovitvami glede vrednosti kapitala ob odsvojitvi seznanil in da bi se o njih izjavil pred izdajo odločbe. Zato je kršena tožnikova pravica do izjave v postopku ter s tem tudi pravica do učinkovitega pravnega varstva (22. člen Ustave RS).

Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je dopustil zakonodajalec za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno.

Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je torej mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe in da je kupnina za lastni poslovni delež bila višja od primerljivih tržnih cen. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni organ kakorkoli ugotavljal, ali je tožnik za pridobljena lastna poslovna deleža plačal preveč in bi torej po vsebini šlo za prikrito izplačilo dobička.

Tožnik je v izjavi in v pripombah na zapisnik DIN navajal okoliščine, s katerimi je utemeljeval, da se obravnavani posli niso razlikovali od ostalih tožnikovih poslov in da je bil v dobri veri. Teh, za odločitev relevantnih tožnikovih navedb, prvostopenjski organ ni konkretno presodil in ni navedel konkretnih razlogov za svoj zaključek, da tožnik ni pridobil niti osnovnih informacij o prodajalcu predmetnih vozil in o njegovi boniteti. Prav tako ni navedel konkretnih razlogov, iz katerih izhaja zaključek, da je tožnik namenoma spregledal dejstvo, da so zadnji lastniki pravne osebe ter, da se o razlogih za uporabo posebne sheme obdavčitve tožnik ni pozanimal pri prodajalcu.