Tudi v postopku davčne izvršbe je potrebno zagotavljati kontradiktornost postopka, saj je le tako strankam zagotovljen pošten postopek. To izhaja že iz 7. člena ZDavP-2.

Upravna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2, saj vrste in višine izplačanega zneska s strani B. nista preverila oz. ugotovila, niti nista dovolila tožeči stranki, da se o tem izjavi. Znesek sta vzela iz dokumentov v tujem jeziku in ga samoumevno vštela v postavko 1101, kljub nasprotnim navedbam tožeče stranke.

Sodišče še pripominja, da tožena stranka tudi pri drugih dohodkih ni navedla v kakšnem znesku so bili pridobljeni in kdaj saj je navedeno zgolj skupno obdobje in skupni znesek pridobitve dohodkov, zaradi česar se tožeča stranka tudi do teh dohodkov ni mogla opredeliti ali njihova višina drži ali ne.

Kljub tožnikovem zatrjevanju, da je bil zaradi očitne napake organa (v zvezi z neuporabo spornega stanovanja) njegovi pravni prednici NUSZ nezakonito odmerjen, organ okoliščine, ali gre v obravnavanem primeru za očitno napako, niti ni ugotavljal. Pri obravnavi tožnikove zahteve, podane na podlagi 90. člena ZDavP-2, je namreč izhajal iz napačne razlage te določbe, saj je zahtevo zavrnil že iz razloga, ker zatrjevane napake ni bilo mogoče ugotoviti neposredno, tj. brez izvedbe ugotovitvenega postopka, s čimer ta po njegovo ni mogla biti očitna. Kot že povedano pa sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna in bi organ tožnikovi zahtevi kasneje ugodil in sporno odločbo o odmeri NUSZ tudi odpravil, razveljavil ali spremenil.

Dokazi, ki jih je tožnik navedel v predlogu za obnovo postopkov, tj. dokazi v zvezi z dejanskim krajem prebivanja njega in njegove pokojne partnerke oziroma najemanjem…