Pravilno je sklicevanje tožnika na določbe 76. člena in 77. člena ZDavP-2, da dokazovanje z listinami ni izključeno in da se lahko v primeru odsotnosti listinskih dokazov dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, vendar te procesne določbe v postopku niso bile kršene. Pravno pomembna dejstva in načelo materialne resnice v obravnavanem primeru je v postopku finančni organ ugotavljal z vsemi zakonsko dopustnimi instituti. Pridobil je podatke od domačih dobaviteljev in njihove izjave in od tožnika dokumentacijo in listine, s katerimi je ta razpolagal. Zato je glede na ugotovitve v konkretnem postopku, ko tožnik ni razpolagal niti s specifikacijami računov niti raznimi izdelki-projekti, ki naj bi mu jih dobavitelji opravili, poleg nepriznavanja spornih računov upoštevati tudi, da davčni organ ugotavlja, da tožnik ni vodil poslovnih knjig, kar mu davčni organ tudi očita, glede na predpise, ki so zavezujoči glede vodenja poslovnih…

Kupec električne energije porabljene v metalurških procesih, ki vračilo trošarine po 19. členu ZTro-1 uveljavlja z drugačnim zahtevkom od prvotno deklariranega zahtevka za to koledarsko leto, zgolj zaradi tega ne izgubi pravice do vračila trošarine. Vendar pa iz prvotno deklariranega zahtevka izhajajo časovne omejitve in način uveljavljanja te pravice v posameznem koledarskem letu. V obravnavanem primeru je tožnik v letu 2016 izbral mesečni način uveljavljanja vračila trošarine. Tožniku je bila po 12-ih odločbah prvostopenjskega organa vrnjena trošarina za električno energijo, porabljeno v metalurških procesih v posameznem mesečnem davčnem obdobju v livarni aluminija v Tovarni B. Tožnikov (drugi) zahtevek za vračilo trošarine z dne 22. 2. 2017, ki ga je deklariral kot letni zahtevek in s katerim je uveljavljal vračilo trošarine za porabljeno električno energijo v metalurških procesih za leto 2016 v poslovni enoti Tovarna A., je tako, glede na izbrani mesečni…

Med strankama ni sporno, da obveznosti niso bile poravnane. Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, seveda ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2.

Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.

Po 13. členu ZDDD je treba darilo napovedati v 15 dneh od nastanka davčne obveznosti, davčna obveznost pa po določbi 6. člena istega zakona nastane na dan sprejema darila. Kar pomeni, da tudi v primeru, ko gre za več daril v razdobju 12 mesecev, davčna obveznost nastane na dan sprejema vsakega od daril in ne na dan sprejema zadnjega darila, kot razloži zakonske določbe tožena stranka v svoji odločbi. V konkretnem primeru bi bilo treba darilo za znesek 200.000,00 EUR, ki ga je tožnica prejela januarja 2007, napovedati najkasneje v februarju istega leta, darilo za znesek 300.000,00 EUR, ki ga je tožnica prejela februarja 2007, pa najkasneje v marcu istega leta. In ker je bil davek na darilo od omenjenih zneskov odmerjen z odločbo, izdano 4. 5. 2017 in s tem po poteku desetih let od poteka roka za davčno napoved iz 125. člena ZDavP-2, je pravica toženke do odmere davka od omenjenih zneskov zastarala.

Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

V primeru obdavčitve dobička od kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti tovrstnih naknadnih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko stanje zavezanca ni spremenilo. Če se v zvezi s sklenjeno pogodbo zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da odsvojitve ni bilo (razveljavitev ex tunc), podlage za odmero davka ni. Katera pravna dejanja so potrebna za to, da se vzpostavi takšno stanje, je odvisno od pravnih značilnostih sklenjenega pravnega posla in razlogov, zaradi katerih se ta ni uresničil. V okoliščinah dokazane razveljavitve z ex tunc učinkom pa je o vprašanju vračila davka (enako pa velja tudi za neodmero davka) zaradi odprave učinkov obdavčljivega dogodka treba odločati na podlagi analogije z uporabo določb prvega in drugega odstavka 16. člena ZDPN-2.