Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Tožeča stranka je v inšpiciranem obdobju od svojih družbenikov kupovala lastne poslovne deleže. Šlo je za več enakovrstnih sklenjenih in izvršenih prodajnih pogodb, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastne poslovne deleže, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožeča stranka, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, ter je v tem pogledu prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Ker sta tožnika uveljavlja, da predmetni objekt od 1. 1. 1998 ne obstaja v enakem obsegu, pisne izjave prič s tem v zvezi pa so neverodostojne, bi prvostopenjski organ predlagane dokaze z zaslišanjem prič kot nepotrebne smel zavrniti le, če bi ugotovil, da je tožnik navedena dejstva že uspel dokazati z drugimi dokazi. Obravnavani primer pa ni takšen, saj je prvostopenjski organ ugotovil ravno nasprotno. Zavrnitev teh dokaznih predlogov z argumentom, da izvedba teh dokazov ne bo spremenila dejanskih ugotovitev organa glede obstoja predmetnega objekta, zato pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Iz sodne prakse Sodišča EU tako izhaja, da je t.i. regularizacija (oziroma legalizacija – op. sod.) mogoča zgolj, kadar se upoštevajo vsi okoljevarstveni predpisi, brez prilagajanja že zgrajenemu objektu.

Pri legalizaciji objekta je treba upoštevati tudi okoljske predpise zaradi spoštovanja ukrepov varovanja okolja in ohranjanja narave

Tako iz izpodbijanega sklepa kot tudi iz listin upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka, pa tudi iz navedb toženke v odgovoru na tožbo, ne izhaja, da bi prvostopenjski organ še pred izdajo sklepa tožniku omogočil predlagati drug instrument zavarovanja, kot je to tožnikova pravica po drugem odstavku 117. členu ZDavP-2, oziroma da bi sam opravil kakršnokoli tehtanje možnih sredstev zavarovanja.

Čeprav je mogoče pritrditi ugotovitvi, da po sklenitvi pravnega posla v tožnici kljub spremembi v lastniški strukturi ni prišlo do bistvenih ekonomskih sprememb v razmerjih med gospodarsko družbo in preostalim družbenikom, ki je sin odsvojiteljev, glede na jasna stališča sodne prakse zgolj ta okoliščina ne zadostuje za zaključek o navideznosti posla in s tem za njegovo neupoštevnost za davčne namene.

Za odločanje o zakonitosti izpodbijanega sklepa je relevantno dejansko in pravno stanje, kakršno je obstajalo ob njegovi izdaji. Okoliščin, ki so nastale po njegovi izdaji, pri odločanju o pritožbi ni bilo mogoče upoštevati.

Tožnik je že v svoji utemeljitvi ugovora zoper informativni izračun prikazal, da bi vključitev spornih tujih dohodkov v davčno osnovo in odbitek v tujini plačanega davka v konkretnem primeru zanj pomenila ugodnejšo davčno obravnavo. Drugostopenjski davčni organ je v svoji odločbi le nekonkretizirano zapisal, da je ob zavezančevem uveljavljanju pravice do odprave dvojne obdavčitve treba uporabiti Konvencijo in v njej določeno metodo. Vendar pa pri tem ni pojasnil, zakaj tega drugostopenjskega stališča ne spreminja cit. drugi odstavek 1. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja. Tudi na tožnikove v tej zvezi v upravnem sporu podane argumente o aplikabilnosti drugega odstavka 1. člena Konvencije toženka ni odgovorila.

Na terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale po začetku postopka osebnega stečaja, odpust obveznosti ne vpliva. V obravnavanem primeru se izterjuje obveznost iz naslova preveč izplačane družinske pokojnine tožniku za obdobje od 3. 2. 2014 do 28. 2. 2014, ki je bila tožniku naložena v plačilo z odločbo ZPIZ, izdano 23. 4. 2014, ki je postala izvršljiva 13. 8. 2014. Šele z odločbo ZPIZ, izdano 23. 4. 2014, izvršljivo 13. 8. 2014, je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel preveč plačano družinsko pokojnino za mesec februar 2014, kar pa je po uvedbi osebnega stečaja tožnika (2. 4. 2014). Glede na navedeno, je imel davčni organ pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa in je ta pravilen in zakonit.

Dokazi, ki jih je v konkretnem primeru predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili po mnenju sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.