V obravnavanem primeru pa je davčni organ na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 ugotovil, da je tožnica kot povezana oseba in s tem kot porok odgovorna za plačilo davčnega dolga dolžnika (tožničinega zakonskega partnerja A. A.), v višini, kot ga navaja, ki ga davčni organ od slednjega ni uspel izterjati in ga je zato naložil v plačilo tožnici kot poroku.

Tožnik je z družbenikom B. B. sklenil pogodbo o prodaji dela poslovnega deleža tožniku. Tožnik je kupnino delno poravnal, za razliko pa je z družbenikom B. B. sklenil posojilno pogodbo, posojilo pa je tožnik postopoma poravnal. Glede pogodbe o prodaji poslovnega deleža tožniku davčni organ navaja, da je sklenjena zgolj z namenom plačila nižjega davka odsvojitelja B. B., saj je davek od dobička iz kapitala nižji od davka od dividend. Pogodba o prodaji dela poslovnega deleža tožniku po mnenju davčnega organa nima ekonomske vsebine. Njen edini namen je zloraba predpisov. Po presoji sodišča gre zgolj za pavšalne navedbe, ki jih davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne utemelji. V tem delu je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeni organ sicer navaja, da je obstoj objektivnega in subjektivnega elementa za zlorabo predpisov po četrtem odstavku…

Tožniku ni uspelo dokazati, da je med tožnikom in družbo A., d.o.o. dejansko obstajalo posojilno razmerje. Sodišče se strinja, da so v postopku predložene le posojilne pogodbe, ki so tipske in predtiskane, ter da iz njih ni razviden predmet posojilne pogodbe. Pogodbe niso bile pisane in sestavljene v času nastanka posameznih poslovnih dogodkov, ampak so bile sestavljene le za namen DIN. V pogodbah je ročno izpolnjen znesek posojila in datum, določbe glede zavarovanja in roka zapadlosti so splošne in nedefinirane. Kot opozarja davčni organ, glede na osebni dohodek tožnika v letu 2009 (7.709,82 EUR) in višino prejetega posojila v letu 2009 (374.817,15 EUR), posojila tudi niso bila ustrezno zavarovana.

V konkretnem primeru ni bilo podane podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Davčni organ bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi zoper poroka davčnega dolžnika predhodno izdati odmerno odločbo, pri tem pa bi moral tožniku kot poroku omogočiti, da se v zadevi izjasni tako glede dejanskih, kot tudi o pravnih razlogih.

Ker Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča MOC v prvem in drugem odstavku 6. člena stavbna zemljišča skupine C v območju 1.A vrednoti različno (višje) od enako (splošno in individualno) komunalno opremljenih stavbnih zemljišč skupine C v drugih območjih, za takšno razlikovanje pa utemeljenih razlogov ni najti, sta navedeni določbi v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, zato v tej zadevi ne bi smeli biti uporabljeni (exceptio illegalis).

Ker Odlok v devetem odstavku 8. člena določa faktorje, ki zvišujejo vrednotenje stavbnih zemljišč skupine C v območju 1.A, niso pa določeni za druga stavbna zemljišča v tem območju (npr. za stavbna zemljišča skupine B), kljub temu, da območje 1.A tudi za uporabnike slednjih zemljišč predstavlja posebno pridobitno območje v smislu možnosti ugodnega pridobivanja dohodkov, za takšno razlikovanje pa utemeljenih razlogov ni najti, je navedena določba v neskladju z načelom…