Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

Za davčno presojo posla ni bistveno, ali je bil namen sklenitve pravnega posla nakupa oziroma prodaje lastnih poslovnih deležev v pridobitvi določene (nižje) stopnje obdavčenja izplačanih sredstev, saj ne gre za to, da bi se pogodbeni stranki nameravali izogniti uporabi…

Tožnica je o možnosti ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov začela razmišljati šele leta 2020, davčni nadzor pa se je nanašal na leta 2016-2018, po zakonskih predpisih (rvi odstavek 308. in drugi odstavek 297. člena Zakona o davčnem postopku) procesnopravnega pogoja priglasitve ni več mogoče opraviti pravočasno.

Tožnici ni bila lastnica tega stanovanja, zaradi česar tudi ne more uveljavljati amortizacije iz tega naslova, saj ne gre za njeno sredstvo.

Tožnici so bili potni stroški delno priznani. Kaj konkretno naj bi bilo pri tem narobe, tožnica v tožbi ne pojasni. Prav tako tožnica dejansko niti ne pojasni, kateri stroški točno naj bi bili nedokazljivi oz. glede katerih stroškov naj ne bi mogla pribaviti dokazov. Zato tudi te tožbene navedbe ostajajo nekonkretizirane.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja opredelitev ničnostnega razlog iz 5. točke 279. člena ZUP kot primer zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe, pri tem pa ocena, ali določeno ravnanje preraste na stopnjo nedovoljenosti, ki zadosti zahtevam zakona za izrek ničnosti odločbe, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi. Iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in imajo podlago v upravnih spisih, ni razvidno, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakršnokoli namerno zavajanje uradne osebe, pa tudi tega tožnica ne zatrjuje.

Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas.

V primeru, kot je tožnikov, sta torej podlagi za zavarovanje dve. Prva se nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), druga pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država, je s tem tudi obseg zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja…

Predložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin navedenih v prvem odstavku 63. člena ZDavP-2. Katera izmed okoliščin nastopi najprej, ni pomembno, saj zadostuje nastop že ene od njih. Nastop že ene od okoliščin pa je odločilen za presojo pravočasnosti vložene davčne napovedi na podlagi samoprijave. Brž ko bo namreč nastopila ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 63. člena ZDavP-2, vložitev napovedi na podlagi samoprijave ne bo več mogoča in bo torej takšna vloga prepozna.

Osnovni cilj samoprijave je privabiti davčne zavezance, da prijavijo svojo davčno obveznost, ki je sicer iz kateregakoli razloga niso, v zameno pa sledi med drugim oprostitev na prekrškovni ravni. Z institutom samoprijave daje zakon davčnim zavezancem dodatno možnost, da prijavijo svoje davčne obveznosti, zato logično sledi, da v primeru, ko bo davčni organ npr. začel postopek o (davčnem) prekršku, davčni zavezanec…

Tožnik je prejel nadomestilo za uporabo svojih (civilnih) oblačil v službene namene in zato, četudi jih je uporabljal za službene namene, logično ne predstavljajo policijske uniforme. Zato navedeno nadomestilo ne more biti neobdavčeno na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Civilna oblačila ne predstavljajo značilnih, nujnih in običajnih sredstev za opravljanje dela policista, zato navedeno nadomestilo tudi ne more biti neobdavčeno na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2.