Tretji osebi, ki je v zahtevi prosilke in v izreku izpodbijane odločbe poimensko navedena, pred izdajo izpodbijane odločbe v upravnem postopku ne na prvi in tudi ne na drugi stopnji upravnega odločanja ni bila dana možnost, da bi se skladno z določili 9. člena ZUP in 146. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Posledično je tožena stranka (vsaj) preuranjeno zaključila, da je treba pritožbi ugoditi in prvostopenjsko odločbo odpraviti, pri čemer je ostalo nepojasnjeno njeno stališče (cit): “da mora organ zavezanec omogočiti dostop do dokumentov, ki se nahajajo v informatiziranih podatkovnih zbirkah, čeprav priklic iz zbirke, tehnično gledano, vedno pomeni nastanek (ustvarjanje) novega dokumenta”, kar onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Tožniku v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imel možnosti kakršnekoli prijave v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev sloni na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstvka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-517/18-10 v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožniku.

Na podlagi 55. člena ZDDPO-2 lahko zavezanec po tem zakonu uveljavlja davčno olajšavo za vlaganja v RR v višini 100 % zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj pa podrobneje navaja vrsto in vsebino vlaganj, ki štejejo za vlaganja v RR, vrsto stroškov, ki se lahko vključijo v znesek vlaganj v RR ter dodatne opredelitve kriterijev in meril pa presojo vlaganj v RR. Osnovno merilo za opredelitev, da gre za RR je, da mora biti pri RR prisoten pomemben element novosti in razreševanje znanstvene oz. tehnološke nejasnosti. Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa ne izhaja, da bi tožnik predhodno naveden pogoj tudi izkazal.

Še neuveljavljena pravica do odbitka se uveljavlja v tekočem davčnem obračunu za DDV in ne s popravkom davčnega obračuna iz obdobja, ko naj bi ta pravica nastala. To izhaja iz drugega stavka drugega odstavka 67. člena ZZDV-1, ki določa, da če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v davčnem obdobju, ko mu pravica nastane, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. Navedeno pa pomeni, da tožnik neodvisno od vprašanja, kdaj je nastala pravica do odbitka po spornih treh pogodbah, avgusta 2018 te svoje pravice ne more uveljavljati s popravkom enega od davčnih obračunov za DDV iz inšpiciranega obdobja. To svojo pravico bi lahko uveljavljal sam v tekočem obračunu za DDV, v kolikor pravica ni bila zamujena glede na rok iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1. Šele v tem postopku pa bi postalo relevantno med strankama sporno vprašanje…

Pogodbe o (poslovnem) sodelovanju, ki jih je tožnik za opravljanje zdravstvenih storitev sklepal z zdravniki kot gospodarskimi subjekti, so sklenjene na neveljavni pravni podlagi. Navedene pogodbe civilnega prava so sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, zato se tudi po presoji sodišča ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2.

Tožnik glede vrste in načina opravljanja storitev po Pogodbah o (poslovnem) sodelovanju, ne ugovarja, da so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale raznovrstne zdravstvene storitve, diagnostični pregledi, dežurstva, pa tudi ne o tem, da so se storitve opravljale v prostorih tožnika, z njegovimi sredstvi, po njegovih navodilih oziroma pod njegovim nadzorom, kar vse kaže na odvisno pogodbeno razmerje med…

Toženka je vsled ugovora, ki ga je vložil tožnik, ugotovila, da je v postopku prišlo do očitnih napak in kršitev pravil postopka; tako je toženka ugotovila, da po kriteriju BT1 iz recenzentskega mnenja ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali so recenzenti po tem kriteriju upoštevali le znanstveno odličnost vodje prijavljenega projekta ali pa tudi drugih sodelujočih, prav tako pa iz zapisnika panela ne izhaja, da bi se panel opredelil do odziva, ki ga je podal tožnik. Vendar pa ne ne izhaja nobena vsebinska utemeljitev zavrnitve tožnikovih ugovornih očitkov, čeprav, kot rečeno, je tudi toženka sama v postopku ugotovila utemeljenost teh očitkov.