Davčni organ ni obrazložil, zakaj asfaltno bazo šteje med gradbeno inženirske objekte. Tožnik je pojasnjeval in dokazoval, da je svojo asfaltno bazo kupil rabljeno ter jo dal prepeljati čez celo Evropo in jo nato postaviti v Sloveniji, česar davčni organ, ni problematiziral. Kot tožnik pravi v tožbi, je temeljna značilnost njegove asfaltne baze mobilnost. Kolikor pa je temu tako, po naziranju sodišča to pod vprašaj postavlja opredelitev tožnikove asfaltne baze kot gradbeno inženirskega objekta, ki jo davčni organ izvede zgolj na abstraktni ravni.

Z davkom od dobička iz kapitala se obdavči vse odsvojitve nepremičnin, pri katerih je dosežena razlika med vrednostjo ob pridobitvi in odsvojitvi, pri tem pa ni pomembno, ali je odsvojitev odplačna ali ne, torej ali je zavezanec ustvaril dobiček v materialnem pomenu besede. Pri tem tudi menjava solastniških deležev ni ena od izjem, ki bi ne bila obdavčljiva. Odmera davka od dobička iz kapitala namreč ni vezana zgolj na prejem dohodka (v smislu izplačane razlike v vrednosti nepremičnin), ampak na odsvojitev kapitala in pri tem doseženo razliko med vrednostjo ob pridobitvi in odsvojitvi.

Davčni organ je iz prilog, ki jih je tožnik predložil v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2011, preveril navedbe tožnika, da je bilo opravljeno večje število transakcij, zlasti v letu 2012, iz enega bančnega računa tožnika na drugega, odprtega pri banki A., d.d., vendar iz opisa namena nakazil ni bil razviden namen „trajnikov“. Pri tem davčni organ ugotavlja, da opis namena transakcij „prenos ali transfer of savings“ še dodatno dokazuje, da je tožnik dejansko prejel dohodke, ki jih davčni organ po presoji sodišča pravilno opredeljuje kot drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

V obravnavanem primeru pa je davčni organ na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 ugotovil, da je tožnica kot povezana oseba in s tem kot porok odgovorna za plačilo davčnega dolga dolžnika (tožničinega zakonskega partnerja A. A.), v višini, kot ga navaja, ki ga davčni organ od slednjega ni uspel izterjati in ga je zato naložil v plačilo tožnici kot poroku.

Tožnik je z družbenikom B. B. sklenil pogodbo o prodaji dela poslovnega deleža tožniku. Tožnik je kupnino delno poravnal, za razliko pa je z družbenikom B. B. sklenil posojilno pogodbo, posojilo pa je tožnik postopoma poravnal. Glede pogodbe o prodaji poslovnega deleža tožniku davčni organ navaja, da je sklenjena zgolj z namenom plačila nižjega davka odsvojitelja B. B., saj je davek od dobička iz kapitala nižji od davka od dividend. Pogodba o prodaji dela poslovnega deleža tožniku po mnenju davčnega organa nima ekonomske vsebine. Njen edini namen je zloraba predpisov. Po presoji sodišča gre zgolj za pavšalne navedbe, ki jih davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne utemelji. V tem delu je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeni organ sicer navaja, da je obstoj objektivnega in subjektivnega elementa za zlorabo predpisov po četrtem odstavku…