Z odločbo, zoper katero tožnik kot stečajni dolžnik vlaga pritožbo, se mu dodatno odmeri in naloži v plačilo davek od dohodka iz dejavnosti in pripadajoče obresti. Vložitev pritožbe je vsekakor pravno dejanje (v upravnem postopku), ki zadosti pojmu „drugi posli in dejanja“ iz citiranega 386. člena ZFPPIPP, z njim pa tožnik kot stečajni dolžnik nasprotuje obveznosti, ki se mu nalaga z davčno odločbo. Gre torej za obveznost, ki vpliva na čisto vrednost tožnikovega premoženja, ne vpliva pa na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona in tudi po citirani sodni praksi omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost za vložitev pritožbe v konkretnem primeru po presoji sodišča ni omejena.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka od svojega družbenika kupila lastni delež, in sicer za kupnino 127.000,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastni poslovni delež, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. Po presoji sodišča zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožeča stranka, ki nasprotuje obdavčitvi z argumentacijo, da je za odkup obstajal ekonomski interes, prav ter je v tem pogledu prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.