Zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.

Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev temelji na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.