Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).

Kot pravilno poudari že drugostopenjski organ v svoji odločbi, se po določbah 97. člena ZDoh-2 pri ugotavljanju davčne osnove od dobička iz kapitala izgube lahko poračunajo s pozitivnimi davčnim osnovami, doseženimi v istem davčnem letu. Poračun pozitivnih in negativnih razlik med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala v času pridobitve se torej lahko opravi le na letni ravni in se zato izguba ne more prenašati v druga davčna obdobja.