Funkcijo člana uprave lahko izvaja na podlagi določb ZGD (246., 248. člen) le fizična oseba, ki je sposobna pravno veljavno tvoriti voljo. ZGD tudi natančno navaja, kaj se šteje med prejemke članov uprave. Te prejemke lahko prejme le fizična oseba, ne pa pravna oseba. Glede na dejansko in pravno naravo prejemkov tožnika kot člana uprave družbe, predstavljajo ti prejemki osebne prejemke, ki so neločljivo povezani z davčno obveznostjo plačnika za davek od osebnih prejemkov in prispevkov za socialno varnost in sicer so obdavčljivi v skladu z določbo 3. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh. Pri tem dejstvo, da so bili nakazani na račun pravne osebe na podlagi njenih izstavljenih računov kot plačilo za opravljanje storitve, ni odločilno. Davčna organa sta tudi pravilno ocenila namen oziroma motiv za sklenitev spornih pogodb oziroma sporazumov zaradi ugodnejše davčne obremenitve tožnika, zlasti glede na to, da med strankama ni spora v tem, da lahko funkcijo poslovodenja…

Predmet tega spora sta zahtevek tožnika za razveljavitev obračuna DDV za meseca oktober in december 2001 teh zahtevek za vračilo plačanega DDV od opravljenih storitev. Davčna organa sta razloge za zavrnitev zahtevkov opredelila zgolj na podlagi določil ZDDV, ne pa tudi na podlagi 95. člena ZDavP, čeprav je tožnik že v svojem zahtevku omenjeno pravno podlago navajal. Zato izpodbijana odločba ne vsebuje ustrezne obrazložitve in se ne da preizkusiti. Nezakonitost prvostopenjske odločbe pritožbeni organ, s tem, ko postopka v smislu člena 251 ZUP ni v zadostni meri dopolnil (navedel je zgolj, da ne gre za dvojno obdavčenje), ni odpravil.

Po določbi 26.e člena ZNSVS pripada subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje pogoje iz ZNSVS. Ker gre za dodeljevanje subvencij iz javnih sredstev, je treba navedeno določbo restriktivno tolmačiti. V danem primeru tožnica v postopku ni predložila prodajne pogodbe, marveč izročilno pogodbo, katere pravna narava je povsem drugačna. Dejstvo, da je izplačala določena finančna sredstva preostalima dednima upravičenkama, za kar je najela kredit, na pravilnost izpodbijane odločbe nima vpliva.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožeča stranka (d.o.o.) v letu 2003 na podlagi zavarovalnih polic upravičena do zavarovalnine, katere izplačilo pa je, na temelju posebne izjave, odstopila fizični osebi. Tudi po mnenju sodišča omenjena zavarovalnina, v smislu določb takrat veljavnega ZDDPO in SRS, pomeni izredni prihodek tožeče stranke.