Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. V predmetni zadevi pa je pri izdaji izpodbijanega sklepa po presoji sodišča finančni organ spoštoval zakonske omejitve izvršbe, s katerimi se dolžniku zagotavlja zakonsko določen znesek za preživetje.

Iz dikcije tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 sicer izhaja, da mora davčni zavezanec za popravek davčne osnove imeti listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, vendar to ni ovira za uporabo te določbe tudi v primeru, ko je o terjatvi, ki je bila predmet računa, odločeno s pravnomočno sodbo in izdajatelju računa priznano le delno plačilo. 39. člena ZZDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaze, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek.