Način obdavčitve dohodka iz oddajanja premoženja v najem je zakonodajalec uredil v 135.č členu ZDoh-2, v katerem je določen cedularni način obdavčitve. Zakonodajelec je s tem zasledoval cilj preglednosti in predvidljivosti davčne stopnje ter poenostavitve postopka plačila davka z namenom stimuliranja trga oddajanja nepremičnin v najem in vlaganja prostovoljnih davčnih napovedi za ta davek, kar so sistemsko upravičeni, stvarno utemeljeni in zato sprejemljivi cilji zakonskega urejanja davčne obveznosti, kar pomeni, da so za takšno ureditev podani ustavno dopustni razlogi.

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 286/2017, se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka in davčnim organom, ne pa tudi med davčnim zavezancem in davčnim organom. To pomeni, da davčni zavezanec s predložitvijo popravka obračuna davčnega odtegljaja ne more uveljavljati svojega nestrinjanja z višino davčnega odtegljaja, ki ga je zanj izračunal in odtegnil izplačevalec dohodka. Ravno iz tega razloga mora imeti davčni zavezanec na voljo samostojen postopek, v katerem bo lahko uveljavljal nižjo davčno obveznost. ZDavP-2 takšnega postopka posebej ne ureja. Gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo 97. člena ZDavP-2, ki ureja različne primere, v katerih pride do vračila preveč plačanega davka.