Zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic tožeče stranke je tožena stranka dolžna po določbi 38. člena ZUS-1 sodišču poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno zadevo. Ker tožena stranka v obravnavani zadevi tega ni storila, sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti v smeri tožbenih navedb.

Skladno s koncesijsko pogodbo je koncesionarju prepuščeno, katero vrsto jamstva bo izbral, torej ali sanacijo z bančno garancijo ali vplačevanje sanacnine v sklad. Kolikor pa koncesionar bančne garancije ne predloži, pa sanacijo kljub vsemu izvaja, navedeno ne pomeni, da je razbremenjen obveznosti plačila sanacnine.

Že iz same vsebine določila prvega odstavka 12. člena Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo po presoji sodišča izhaja pravilen zaključek tožene stranke, da ne gre za prekluzivni rok, katerega posledica bi bila, da bi pravica tožene stranke za odmero rudarske sanacnine v primeru prekoračitve tega roka ugasnila.

Obveznost tožeče stranke je določena s predpisom in jo je oblastni organ pristojen oziroma dolžan odmeriti in v primeru neplačila tudi izterjati. Zato za njuno razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja, kar v temelju izključuje obligacijskopravno naravo njunega…