Odločbe drugostopenjskega organa že po naravi stvari ni mogoče izvršiti, saj ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku izdaje upravnega akta, temveč gre za odločitev o utemeljenosti pravnega sredstva. Že iz tega razloga drugostopenjske odločbe ni mogoče izreči za nično.

Po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 68. člena ZDavP-2, ki v drugem odstavku opredeljuje cenitev kot ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Ne glede na to, da je davčni organ kot zavezanca za davek štel pravno osebo, ki jo je pozival na predložitev listin, pa je nato odmeril davek tožniku kot fizični osebi, pri čemer sodišče pripominja, da gre za dva ločena subjekta in torej ne za istega davčnega zavezanca. Glede na to, da je davčni organ tožniku odmeril dohodnino od sredstev, dvignjenih s transakcijskega računa družbe, pa je po oceni sodišča ključno vprašanje, ali je tožnik opravil dvige kot dejansko poslovodeča oseba, kot zaposleni v družbi, morebiti pa je na neupravičen način povečal svoje premoženje.

Namen 5. točke 96. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložb v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 je v tem, da tožnik ne bi dobil stroška iz naslova DDV povrnjenega dvakrat, in sicer enkrat v nacionalnem sistemu DDV kot odbitek, drugič pa iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja na podlagi javnega razpisa. V primeru, ko oseba na podlagi podatkov FURS izkaže, da ni davčni zavezanec, pa DDV, skladno z analogno razlago 63. člena ZDDV-1, ni izterljiv in je treba tak strošek priznati kot upravičen strošek.