Do vpisa lastninske pravice družbe A., d.o.o. v zemljiško knjigo je v obravnavanem primeru nedvomno prišlo (dne 23. 11. 2017). Ker pa kupec ni mogel plačati kupnine, je naknadno (dne 12. 7. 2019) prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe. (Ne)možnost izpolnitve pogodbe je razumeti kot nemožnost v objektivnem pomenu besede in ne kot posledico, ki nastane zaradi ravnanja pogodbenih strank. Razlog, da je prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe, je bil na strani kupca, ki ni plačal dogovorjene kupnine. Da kupec ni mogel pridobiti in zagotoviti ustreznih finančnih sredstev, s katerimi bi izvedel planirano investicijo, tako da prodajne pogodbe ni bilo mogoče izpolniti, pa ni razlog, da bi lahko govorili o nemožnosti izpolnitve pogodbe zaradi naključnega uničenja stvari.

V konkretnem primeru ne gre za dobavo za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Kot je bilo nesporno ugotovljeno, so bile storitve svetovanja po računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV izvedene v zvezi s prodajo tožnikovega poslovnega deleža avstrijskemu kupcu, prodaja poslovnega deleža pa po ZDDV-1 sodi med finančne transakcije, ki so oproščene plačila DDV. Povedano drugače, ker tožnik storitev, od katerih je odbijal vstopni DDV ni uporabil za namene obdavčenih transakcij (transakcija prodaje poslovnega deleža sodi med oproščene transakcije in se od njih ne obračuna izstopni DDV), se mu v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 pravica do odbitka DDV ne prizna.

V obravnavanem primeru je druga podlaga v tem, da tožnik koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva, iz zakonodajnega gradiva pa ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen „drugo podlago“ postaviti kot ključni razlog v primeru, kot je obravnavani. Davčni organ in toženka pri takšni razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno. Davčni organ in toženka sta prezrla, da je smisel starševskega dopusta v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis…

Tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo mogla plačati obračunane obveznosti za DDV po izdanem Računu, če vsaj tolikšnega zneska ne bo prejela na svoj TRR, izvedeni način plačila (s kompenzacijo) pa je poplačilo celotnega DDV onemogočal glede na tožniku znano likvidnostno stanje družbe A., d.o.o. Navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z navedenimi posli z družbo A., d.o.o. in njeno povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan po 76.b členu ZDavP-2 za solidarno odgovornost tožnika za plačilo neplačanega DDV s strani družbe A., d.o.o.

Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.

Zakonski znak, da sta obdolženca želela pridobiti veliko premoženjsko korist, je mogoče prepoznati v očitku, da sta sodelovala pri izdaji računa, kjer je obračunan DDV v višini velike premoženjske koristi, obdolženka pa je na tej podlagi uveljavljala odbitek DDV. Glede na naravo davka je bila višina zasledovane koristi vnaprej predvidljiva.