Po presoji sodišča je za določitev elektrointenzivnosti oziroma s tem povezanega prispevka bistvena količina porabljene električne energije, ki mora biti za vse končne odjemalce opredeljena enako, kar se odraža skozi končni znesek za plačilo dobavljene električne energije. V primeru, če se zavezancem za DDV za namen ugotovitve elektrointenzivnosti plačani davek ne bi upošteval, bi to posledično pomenilo, da bi morali končni odjemalci električne energije v primerjavi s tistimi, ki niso zavezanci za DDV, porabiti 22% električne energije več, da bi dosegli enako stopnjo elektrointenzivnosti.