Novice ZDSS – sodbe, obvestila FURS

Glede na to, da je revizijsko sodišče pogodbe o preužitku opredelilo za neobdavčljive odsvojitve kapitala skladno z 2. točko 95. člena ZDoh-2, posledično po presoji sodišča v primeru odsvojiteljev po pogodbah o preužitku ne morejo priti v poštev določila o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2. Ta institut je bil na novo uveden z ZDoh-1 zaradi omilitve posledic široke opredelitve pojma odsvojitve kapitala. Kadar bi bile posamezne odsvojitve obdavčene, lahko z uveljavljanjem odloga odsvojitelj doseže, da se njegova davčna obveznost v trenutku odsvojitve ne ugotavlja. Odsvojitve po pogodbah o preužitku pa se, kot rečeno, po 95. členu ZDoh-2 štejejo za neobdavčljive.

O razlogih za zavrnitev tožničine cenitve in o načinu izračuna vrednosti ob pridobitvi je prvostopenjski organ s pozivom z dne 30. 9. 2019 obvestil tožnico, pooblaščenec tožnice pa je organu posredoval odgovor po elektronski pošti z dne 11. oktobra 2019, v katerem je s pomočjo cenilca tožnica podala ugovor glede ustreznosti s strani prvostopenjskega organa izbranih transakcij. V tem ugovoru prvostopenjski organ na te ugovore v izpodbijani odločbi ni odgovoril je obrazloženo pojasnila, zakaj meni, da najmanj dve od štirih prodaj, ki jih je v oceni vrednosti upošteval prvostopenjski organ, nista ustrezni primerljivi transakciji. Prvostopenjski organ na te ugovore v izpodbijani odločbi ni odgovoril.

Sodišče pritrjuje tožečima strankama, da je v 162. členu ZDO določeno, da so davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, in sicer za 10 let. Vendar sodišče opozarja, da lahko začasno oprostitev zavezanec uveljavlja z vlogo, ki jo vloži pri davčnemu organu. Kdaj in kako bo posameznik podal vlogo za začasno oprostitev davka od premoženja, je namreč stvar osebne odločitve vsakega zavezanca za davek posebej, saj ne gre za vlogo, ki jo je zavezanec dolžan podati, pač pa je v zakonu predvidena le možnost, da slednje stori na način in pod pogoji, določenimi z zakonom.

V delu, v katerem je davčni organ zavrnil zahtevek za vračilo stroškov postopka, ima tožnica prav, ko navaja, da je odločitev napačna glede nepriznavanja stroškov upravnega postopka, ki se nanaša na stroške odvetniškega zastopanja v zvezi s (prvo) pritožbo, ki jo je davčni organ rešil na prvi stopnji in izdal nadomestni (izpodbijani) sklep po prvem odstavku 242. člena ZUP. Pri tem davčni organ ni upošteval določb drugega odstavka 113. člena ZUP.3 V obravnavanem primeru gre za postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti in se je za stranko končal ugodno, kar pomeni, da gredo v tem primeru stroški v breme organa.

V zadevi pa ni (več) sporno, da je pravica do izterjave v tej zadevi obravnavanega davčnega dolga absolutno zastarala, saj tožnica sama navaja, da ji je bil v tej zadevi izterjevani dolg v celoti odpisan, kar potrjuje tudi toženka v pripravljalni vlogi. Zato si po presoji sodišča tožnica s tožbo tudi v primeru uspeha v upravnem sporu…

Ugovor tožnika, da se 21. člen ZFPPIPP ne nanaša na terjane prispevke nima podlage v izreku sklepa o odpustu obveznosti z dne 21. 10. 2019 (kjer je v 2. točki določeno, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 9. 8. 2016, razen tistih, kot jih določa drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP), niti v določbah ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP jasno določa, da imajo naravo prednostnih terjatev tudi „nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov“, torej vseh prispevkov, tako prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja, kot tudi za prispevke za socialno varnost za zasebnike, kar pomeni, da na te obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje.

Zavezancu, ki prejme račun z maržno ureditvijo, ni mogoče zavrniti pravice do maržne ureditve, tudi če dobavitelj v resnici ni uporabil te ureditve, razen če zavezanec ni ravnal v dobri veri ali ni sprejel vseh možnih razumnih ukrepov, da bi se prepričal, da ne sodeluje v davčni utaji. Tozadevno sodišče pritrjuje tožniku, da bi moral davčni organ najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo (torej kdo in kako je storil goljufijo), ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, tj. ni opredeljeno, kako naj bi tožnik dejansko aktivno sodeloval pri utaji, glede na to, da med strankama ni sporno, da je tožnik rabljene avtomobile dejansko imel na zalogi in jih je tudi prodal končnim kupcem.

Okoliščina glede poteka preiskave pri tretji osebi v povsem drugem postopku, sama po sebi ničesar ne pove o poteku preiskave pri A. A. oziroma o tem, koliko gotovine so policisti ob preiskavi našli. Zato to dejstvo ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2, torej da bi šlo za dejstvo in dokaz, ki bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo navedeno ali uporabljeno v prejšnjem postopku.

A. A. je bil s tem, da je prvostopenjski organ pridobil te listine od C., v postopku seznanjen, prav tako je bil seznanjen z njihovo dokazno oceno. To pa obenem pomeni, da je imel možnost vpogleda v te listine, možnost preveritve vsebine in možnost ugovora glede njihove dokazne presoje. Prav tako je imel možnost ugovarjati domnevno procesno kršitev neprevajanja listine v tujem jeziku zaradi domnevnega nerazumevanja tujega jezika s strani pooblaščenih oseb, kot tudi samo dokazno oceno. A. A….