Zaključek davčnega organa, da je za odmero davka od dobička iz kapitala merodajen pravni posel in ne kupnina, ki jo prejme, in da ekonomsko lastništvo prodajalca v takšnem primeru ni nujen pogoj za obdavčitev, pri čemer pa je upošteval za vrednost kapitala ob odsvojitvi po 99. členu ZDoh-2 pogodbo, ki je bila sklenjena v drugem koraku prodaje, pomeni, da je obdavčil tožnika po dveh pravnih podlagah, torej po 102. členu ZDoh-2 in četrtem odstavku 74. člena ZDav-2, čemer tožnik utemeljeno nasprotuje. Glede na dejstvo, da tožnik ni bil prodajalec po pogodbi SPA 3, katere vrednost je davčni organ vzel kot osnovo za vrednost kapitala ob odsvojitvi po 102. členu ZDoh-2, bi za takšno obdavčitev moral izkazati obstoj zlorabe na davčnem področju, za katerega pa morata biti po že povedanem podana tako objektivni, kot tudi subjektivni element. Za ugotovitev nedovoljenega davčnega izogibanja je bistveno, da so pravni posli sklenjeni z namenom, da se prepreči doseg cilja…

Tožnik je poleg samih prevoznih listin predložil tudi k posameznim računom pripadajoče dobavnice, ki so žigosane z žigom prevoznika in parafirane; le-te je možno vrednotiti bodisi kot podporni dokaz k CMRjem bodisi kot drug dokument, ki se nanaša na prevoz blaga iz posameznega računa. V vsakem primeru pa je tožnik tudi z njimi dokazoval, da je bilo blago odpeljano v drugo državo članico.

Davčni organ bi moral najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo, ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo. Po eni strani se v izpodbijani odločbi navrže, da je tožnik zlorabil sistem DDV in utajil davek, po drugi strani pa se tožniku očita, da je vedel, da njegov kupec (družba A.), ni obračunal in plačal DDV od blaga, ki ga je pridobil od tožnika, ta družba pa je blago dalje prodajala blago družbi D. in ji…