Ugodnosti po 72. členu ZDDPO-2 se upravičenim prejemnikom obresti priznajo le pod pogojem, da znesek plačanih obresti ni večji, kot bi bil plačan nepovezanim osebam. Davčne ugodnosti se zato ne priznajo, če so obresti plačane po obrestni meri, ki presegajo zadnjo objavljeno, ob času odobritve posojila znano priznano obrestno mero. Izjema pa je določena v primeru iz drugega odstavka 19. člena ZDDPO-2, to je v primeru, če zavezanec dokaže, da bi v enakih ali primerljivih okoliščinah dobil posojilo po obrestni meri, ki je višja od priznane obrestne mere po tem odstavku, tudi od posojilodajalca – nepovezane osebe.

Tožnik je popravek obračunanega davka želel uveljavljati na podlagi znižanja davčne osnove zaradi naknadnega dogovora med strankama posla (tožnikom kot dobaviteljem in družbo A. kot naročnikom), torej na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, tj. po pravilih o znižanju cene po opravljeni dobavi (zaradi reklamacije opravljene storitve). V takšnem primeru pa zakon predpisuje tudi dodaten pogoj, namreč obvezno pisno obvestiti kupca o znesku DDV, za katerega slednji več nima pravice do odbitka.

Morebitni ukrepi izvorne države (kaznovanje z doživljenjskih zaporom ali kaj hujšega) ne sodijo med dejanja preganjanja.

Nobeno opravljanje vojaške službe zunaj spopada, ne glede na razlog, ne more spadati na področje uporabe pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. V Eritreji ne potekajo notranji ali mednarodni oboroženi spopadi, na kar se mora nanašati zavrnitev služenja vojaškega roka. Zato v obravnavani zadevi ne gre za dejanja preganjanja po peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Zgolj dejstvo, da naj bi bil tožnik vojaški obveznik, za dejanje preganjanja na podlagi navedene zakonske določbe torej ne zadostuje.

V obravnavani zadevi niso individualno in konkretno izkazani ne razlogi za preganjanje ne lastnosti dejanj preganjanja; zato tudi ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu.