Tožnik je zahtevo za vračilo plačanih obveznosti vložil pred uveljavitvijo ZDavP-2,prvostopna odločba, s katero je bilo o njej odločeno, pa je bila izdana dne 16. 1. 2008. Pred tem, to je ob pričetku uporabe ZDavP-2 (dne 1. 1. 2007), je bil postopek v teku. Zato je glede na določbe 418. člena ZDavP-2 (1., 2. in 3. odst.) prvostopni organ pri odločanju pravilno uporabil določbe ZDavP-2. Res je sicer, da je tožnik dne 7. 7. 2005 vložil pritožbo zaradi molka organa, vendar je namen pritožbe zaradi molka upravnega organa in tudi tožbe v smislu določb 28. člena ZUS-1, izdaja upravnega akta o zahtevi stranke in je v tem primeru postopek glede vsebinskega odločanja še v teku.

Obresti od preveč odmerjenega davka ali neupravičeno odmerjenega davka obravnava 99. člen ZDavP-2, ki v 1. odstavku določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka, ki se obračunajo v skladu s 96. členom…

Na zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati nova dejstva in novi dokazi, ki niso bili navajani oziroma predlagani v upravnem postopku, če je stranka imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta.

Z določbo 8. odstavka 371. člena ZDavP-2 je avčnim zavezancem, pri katerih se davčna osnova za tekoče davčno obdobje razlikuje od davčne osnove za predhodno davčno obdobje, omogočeno, da od davčnega organa zahtevajo spremembo višine akontacije. Davčni zavezanec, ki želi doseči spremembo višine akontacije, mora slediti zakonski določbi, po kateri se zahtevo vloži najmanj 30 dni pred dospelostjo obroka akontacije in priložiti predpisana dokazila, ki dokazujejo spremembo ocene davčne osnove. S tem se izkaže, da z ureditvijo, po kateri davčni organ ne more odobriti odloga in obročnega plačevanja za akontacije davka, kot izhaja iz 4. odstavka 102. člena ZDavP-2, davčnim zavezancem, pravica, da plačajo akontacijo davka od realne davčne osnove, ni kršena.