Po presoji revizijskega sodišča je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu in je tožba sklepčna. Navedba o popolnem propadu vozila namreč po svoji vsebini vključuje tudi delen propad, torej škodo bodisi zaradi popolne bodisi zaradi delne manjvrednosti vozila. Ob tem je dodati še, da je sodišče druge stopnje, ki ob enaki materialnopravni podlagi izpodbijane sodbe ni utemeljilo z enakimi razlogi kot prvostopenjsko sodišče (tj. z neizkazanostjo nedopustnega ravnanja, temveč z neizkazanostjo višine škode), pri tem pa je glede višine škode preseglo zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je trditveno podlago tožbe štelo za zadostno in višino tožniku nastale škode ugotovilo do zneska natančno, postopalo v škodo pritožnika, saj ga je postavilo v slabši pravni položaj od tistega, ki mu ga je dajala prvostopenjska sodba.

Višje sodišče ni sledilo pritožbeni graji dejanskega stanja, da je tožnik oseba, ki izkazuje manjše razumevanje stvari. Vrhovno sodišče je v tej fazi postopka vezano na ugotovljeno dejansko stanje in njegovo izpodbijanje ni več dovoljeno (prim. 3. odstavek 370. člena ZPP), zato so vsi tisti revizijski očitki, ki merijo na drugačen dokazni zaključek, neupoštevni.