Tožnik utemeljeno ugovarja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz njene obrazložitve namreč ne izhajajo konkretne ugotovitve organa v postopku o načinu izvedbe predmetnih visokih gred, na podlagi katerih bi bilo mogoče ob upoštevanju relevantnih določb GZ in Uredbe o razvrščanju objektov (Uredba) presoditi, ali (sploh) predstavjajo enostaven objekt oziroma drug objekt po GZ in Uredbi oziroma nedovoljen poseg na tem zemljišču ob upoštevanju veljavnega občinskega prostorskega akta.

Sodišče ugotavlja, da sta upravna organa v predmetnem upravnem inšpekcijskem postopku ugotavljala, kateri deli objekta A so bili v požaru 15. 5. 2017 poškodovani, odstranjeni in na novo zgrajeni, zaradi napačne razlage četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 pa nista v celoti ugotovila relevantnega dejanskega stanja. Nista namreč ugotavljala, ali je bila po požaru na objektu A situacija, ki bi terjala nujne ukrepe, to je ali je obstajala nevarnost nesreče in kateri posegi oziroma katera dela, če kakšna, so bila nujna, da bi odvrnili morebitno novo škodo, ki jo, kot rečeno, zatrjuje tožnik ves čas postopka. Prav tako organa v upravnem postopku nista razčistila, ali je tožnik imel možnost nevarnost zatrjevanega grozečega onesnaženja zaradi morebitnega večjega deževja odpraviti na kakšen drug način (na primer z odvozom na drugo primerno lokacijo) in katera gradbena dela so bila za odvrnitev takšne neposredno grozeče nesreče nujna.