Načeloma je država članica rezidentstva tista, ki je dolžna davčnemu zavezancu odobriti vse davčne ugodnosti, povezane z njegovim osebnim in družinskim položajem. Ta država lahko namreč, razen izjemoma, najbolje presodi osebno davčno sposobnost tega davčnega zavezanca, ki izhaja iz upoštevanja vseh njegovih dohodkov ter njegovega osebnega in družinskega položaja, ker je v tej državi središče njegovih osebnih in premoženjskih interesov. Samo okoliščina, da je nerezident na ozemlju države članice prejel dohodke pod pogoji, ki so bolj ali manj enaki tistim, ki so določeni za rezidente te države, torej ne zadostuje za to, da bi bil njegov položaj objektivno primerljiv s položajem teh rezidentov. Da bi se lahko ugotovila taka objektivna primerljivost, je nujno tudi, da temu nerezidentu, ker prejema znatni del dohodkov zunaj ozemlja države članice nerezidentstva, ta država ne more dodeliti ugodnosti, ki izvirajo iz upoštevanja celote njegovih dohodkov ter njegovega…

V obrazložitvi izpodbijanih sklepov niso navedene konkretne ugotovitve glede vročanja odmernih odločb, ki so izvršilni naslovi, na podlagi katerih bi bilo mogoče napraviti zaključke o pravilni vročitvi in posledično izvršljivosti teh odločb. Zato ni zadostne podlage za zaključek, da je bilo za izdajo izpodbijanih sklepov relevantno procesno dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno.