Davčni organ je z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdal po uradni dolžnosti, postopek davčne izvršbe ustavil, vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe pa razveljavil. Pravna posledica oz. učinek izpodbijanega sklepa je torej v tem, da tožnice na podlagi izvršilnega naslova, to je prej navedenega sklepa o davčni izvršbi, ni več mogoče terjati za poplačilo zapadlih davčnih obveznosti. Izpodbijani akt tako tožnici ne nalaga izpolnitve nobene obveznosti, saj se je prisilna izpolnitev obveznosti že izvršila. Cilj davčne izvršbe, to je poplačilo davčnega dolga je bil izpolnjen, zato so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev davčne izvršbe. Ustavljeni postopek pa se tudi ne more več nadaljevati. Z izpodbijanim sklepom davčni organ tudi ni odločil o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 izhaja zakonsko določen pogoj, da davčni organ lahko prepove davčnemu zavezancu razpolagati zgolj s premičninami (v konkretnem primeru so to zlate palica), ki so v lasti davčnega zavezanca oziroma na katerih ima davčni zavezanec lastninsko pravico. Dokazno breme je v konkretnem primeru na davčnem organu, ki mora v obrazložitvi izpodbijanega akta jasno navesti pravno podlago za odločitev in tudi vsa dejstva, okoliščine in dokaze iz katerih izhaja, da konkreten primer izpolnjuje vse zakonske pogoje določbe, na katero se odločitev opira. Davčni zavezanec pa tudi sicer ne more dokazovati negativnih dejstev, to je, da nima lastninske pravice na predmetnih zlatih palicah. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa pa ne izhajajo jasni razlogi, dokazi in dejstva, ter pravna ocena teh dejstev, na podlagi katerih sta prvostopenjski in pritožbeni organ v konkretnem primeru…

Po vsebini gre dejansko za stroške odvetnika, sodnega izvedenca in sodne takse. Uveljavljani stroški ne izkazujejo narave katerega izmed davčno priznanih stroškov po 1. točki sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 oziroma da ne gre za vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih plača zavezanec.

Z nakupom lastnih poslovnih deležev s strani družbe z omejeno odgovornostjo se zasleduje jasen pravno poslovni temelj (kavza) z dopustnim in razumnim poslovnim ciljem – družbenik odsvoji svoj poslovni delež oziroma njegov del, ki ga pridobi gospodarska družba, družbenik pa od gospodarske družbe za to pridobi kupnino. Glede na navedene ekonomske in pravne značilnosti se prodaja oziroma nakup lastnega poslovnega deleža bistveno razlikuje od izplačila dobička, saj pri izplačilu dobička družbenik ohrani svoj poslovni delež. Tudi dejstvo, da gre za posel med povezanimi osebami, ne povzroča davčne nedopustnosti takega pravnega posla, saj že iz njegove pravne narave izhaja, da gre za prodajo poslovnih deležev s strani družbenika njegovi lastni družbi. Enako velja za dejstvo, da poslovne deleže gospodarska družba odkupi z lastnimi sredstvi, ki bi jih sicer lahko izplačala kot dobiček družbenikom. Zgolj dejstvo, da je na podlagi navedenega posla družbenica kot prodajalka…

Tožnik nima nobenega dokazila o tem, da se je pot v Italijo resnično zgodila, prav tako nima nobenega dokazila o prevozu stroja iz Italije v Slovenijo in tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi s tem nakupom. Tožnik v postopku DIN in tudi v upravnem sporu, poleg računa, dobavnice in potrdila o plačilu ter lastnega zaslišanja, ni predlagal drugih dokazil o obstoju dogodka nakupa in prevzema rabljenega stroja, kar, po oceni sodišča, izkustveno ni logično, v kolikor bi se sporni poslovni dogodek resnično zgodil tako, kot to zatrjuje tožnik. Ta tožnikova neprepričljivost v pojasnjevanju okoliščin v zvezi z nakupom, ki jih sicer tožnik zatrjuje, in ne zgolj pomanjkanje listin, je bila za sodišče odločilni razlog za dokazni zaključek neobstoja sporne dobave.

ZDavP-2 določa posebej in drugače od ZUP ne le dolžino objektivnega roka, temveč tudi začetek njegovega teka, ki se torej veže na vročitev odločbe.

Mogoče je ugotoviti, da je Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena URS, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Tudi Odlok je bil namreč sprejet na podlagi neustavne 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, v času odločanja sodišča pa je že prenehal veljati. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.

Kolikor se izpodbijana odločba opira na odločbo KPK št. 06211-100/2019/14 z dne 5. 3. 2020, sodišče sodi, da glede na okoliščine obravnavane zadeve zgolj na tej podlagi ni mogoče utemeljiti razloga za razrešitev po tretji oziroma četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. KPK je namreč s to odločbo ugotovila, da tožnik ni ravnal skladno s 37. členom ZlntPK in se je s tem znašel v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, o tem pa skladno s prvim odstavkom 38. člena ZlntPK ni predhodno pisno obveščal svojega predstojnika, s čimer so izpolnjeni elementi nasprotja interesov iz 12. in 13. točke 4. člena ZlntPK. Na tej podlagi je KPK nato izdala odločbo o prekršku št. 71002-1/2020/3 22011 z dne 26. 5. 2020, s katero je bil tožniku izrečen opomin. Glede na izrečeno kazensko sankcijo pa je moč ugotoviti, da je šlo v tem primeru za posebej lahko kršitev, saj je sicer za tak prekršek predpisana globa v znesku od 400 EUR do 1200 EUR (deseta alineja prvega…

Tožnica je v obravnavanem obdobju prejemala pokojnino od dveh izplačevalcev, slovenskega in tujega, pri čemer je bila pokojnina, prejeta v Sloveniji, višja od pokojnine, ki jo je prejela iz tujine. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da dohodki od tujega izplačevalca niso izplačani s strani glavnega delodajalca. Glavni delodajalec je na podlagi drugega odstavka 127. člena ZDoh-2 delodajalec, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Davčni organ je akontacijo dohodnine tožnice odmeril v skladu s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2.

Med strankama postopka je sporna določba dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1, po kateri morajo DROE v svojem imenu zagotavljati ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, ki pa jo je treba razlagati v skladu z zahtevami Direktive o odpadkih. Če pa to ob uporabi uveljavljenih metod razlage prava ne bi bilo mogoče in bi bila zato z njimi v nasprotju, bi bilo naslovno sodišče v skladu s stališčem Sodišča Evropske unije (EU), da pristojno sodišče po potrebi zakonskega akta, ki je v nasprotju s pravom EU, ne uporabi, dolžno uporabo dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 odkloniti.

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege…