Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno neskladje prikazanih prihodkov po posameznih knjigovodskih listinah in evidencah, je imel davčni organ zakonsko podlago za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Davčni organ je pri ugotovitvi davčne osnove izhajal in se oprl na podatke, ki jih je pridobil v ugotovitvenem postopku, kot so: podatki o prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah ipd, kot izhajajo iz dokumentacije tožnika.

Vodenje postopkov v davčnih zadevah primarno temelji na določbah ZDavP-2, ki je glede na ZUP specialni predpis, saj se določbe ZUP v davčnem postopku uporabljajo subsidiarno.

Možnost sodelovanja pri sestavi zapisnika o inšpekcijskem pregledu je zagotovljena s podajanjem pripomb na zapisnik in ni treba, da bi se zapisnik pisal sproti, kot zmotno meni tožnik.

Izdajatelji računov za tožnika niso opravili zaračunanih storitev, od katerih je tožnik odbil vstopni DDV. V konkretnem primeru je šlo za navidezne pravne posle, tožnik pa ni uspel dokazati nasprotnega, zato iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

Prvostopni organ je v ugotovitvenem postopku dokazal, da t. i. neplačujoči gospodarski subjekti niso dobavili blaga tožniku, kar je ugotovljeno tudi z navzkrižnimi pregledi pri navedenih subjektih. Ker ne obstoja resnični promet blaga med izdajatelji računov in tožnikom, gre tudi po mnenju sodišča za navideznost poslov in za fiktivne račune.

Tudi iz sodb Sodišča Evropske Unije izhaja, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katere edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti.