Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Iz obvestila o prejetih dohodkih izhaja, da ima tožnica tri vzdrževane družinske člane. Ker so to podatki, s katerimi razpolaga državni organ, bi moral ta v konkretnem primeru, če je od tožničinega delodajalca kot izplačevalca dohodkov iz delovnega razmerja in plačnika davka prejel podatke o tem, da je tožnica že med letom uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, to upoštevati pri odmeri dohodnine od navedenih dohodkov.

Med strankami ni sporno, da tožnika, kot prejemnika denarne socialne pomoči, izpolnjujeta finančni pogoj za dodelitev BPP. Med strankami prav tako ni spora o tem, da sta tožnika Roma s tremi leti opravljene osnovne šole ter da je njun nivo razumevanja nizek. Takšni trditvi tožnikov toženka namreč v odgovoru na tožbo ni nasprotovala. Sodišče sodi, da jima je treba v tej zadevi dodeliti BPP v celoti, torej tudi za (morebitno nadaljnje) svetovanje in za njuno zastopanje pred sodiščem prve stopnje na narokih in na zaslišanjih.

Eno izmed pomembnih okoliščin, ki vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi, predstavlja ravnanje soglasodajalca, ki o soglasju, h kateremu je bil pozvan, sploh ni odločil, kar kot rečeno pomeni, da je odločanje po vsebini zavrnil.

Organ bi po presoji sodišča tožnikoma glede na takšno procesno situacijo rok za pridobitev zahtevanega soglasja moral podaljšati, primarno pa pojasniti, zakaj v tem primeru šteje, da je zahtevano soglasje sploh potrebno ter po tem, če bi ugotovil, da je soglasje potrebno, to zahtevati z jasno opredelitvijo, na kaj se mora soglasje nanašati ter s tem v zvezi tudi navesti relevantno pravno podlago oziroma bi moral v skladu z načelom prvega odstavka 7. člena ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, potrebno soglasje z jasno opredelitvijo, na kaj se mora to nanašati, sam zahtevati od pristojnega soglasodajalca.

Vprašanje, ali je tožnik sporno gorivo porabil za komercialni prevoz ali ne, dejansko v obravnavanem primeru niti ni relevantno, saj sta skladno s 6. členom Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz kumulativno določeni predpostavki, naprej da je vračilo trošarine za gorivo, točeno na internem servisu, uveljavljal sam imetnik tega servisa, ter šele nadalje da je bilo gorivo dokazljivo porabljeno za industrijsko-komercialni namen ali komercialni prevoz. Ker v obravnavanem primeru, kot rečeno, tožnik ni imetnik spornega internega bencinskega servisa, temveč je to bila družba A., tudi po presoji sodišča ta prvi kumulativni pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato bi bilo ugotavljanje, za kaj je tožnik sporno gorivo porabil, brezpredmetno.

Sodišče ugotavlja, da gre za izpovedbe, za katere ni izkazano, da bi jih ne bilo mogoče kot dokaz pridobiti in tudi predlagati že v davčnem postopku, pred izdajo dokončne odločbe, in da torej v tem pogledu in s tem gledano objektivno, dokazi niso novi. Za nove dokaze iz prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke 260. člena ZUP gre namreč le v primeru, če se nanašajo na dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v prejšnjem postopku, pa jih prav zato, ker za dokaze ni vedela ali jih ni imela možnost uporabiti, ni uspela predlagati, oziroma jih, kot to sledi iz drugega odstavka 261. člena ZUP, v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati.

Delavec je upravičen zahtevati plačo v ti. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti. Upravičen je zahtevati plačo ali del plače, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so mu bili odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika – ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati.

Obveznost obračuna davkov in prispevkov od delavčeve bruto plače je zakonsko določena obveznost, ki jo je delodajalec dolžan izvršiti, in sicer ne glede na to, ali je delavec kot zavezanec po drugi podlagi (npr. kot s. p. ali samozaposlena oseba) za isto obdobje že plačal te dajatve državi oziroma pristojnim zavodom. S temi zakonsko določenimi dajatvami delavec kot zavezanec tudi sicer ne more prosto razpolagati in ne morejo biti niti predmet pobotanja. Dejstvo da je tožnica že sama (kot s. p. oziroma samozaposlena oseba) obračunala in odvedla davke in prispevke od zneska, ki ga je prejela na podlagi pogodb civilnega prava, ne pomeni, da je s tem ugasnila obveznost tožene stranke, da iz naslova delovnopravne pravice tožnice do bruto plače za tožnico obračuna in odvede zakonsko predpisane davke in obvezne prispevke. Izpolnitvi te svoje zakonske obveznosti se delodajalec ne more izogniti niti s sklicevanjem na to, da je delavcu za obdobje, za katero je bil ugotovljen…

Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. V predmetni zadevi pa je pri izdaji izpodbijanega sklepa po presoji sodišča finančni organ spoštoval zakonske omejitve izvršbe, s katerimi se dolžniku zagotavlja zakonsko določen znesek za preživetje.

Iz dikcije tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 sicer izhaja, da mora davčni zavezanec za popravek davčne osnove imeti listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, vendar to ni ovira za uporabo te določbe tudi v primeru, ko je o terjatvi, ki je bila predmet računa, odločeno s pravnomočno sodbo in izdajatelju računa priznano le delno plačilo. 39. člena ZZDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaze, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek.