Najemna pogodba je bila predložena pristojnemu upravnemu organu in iz nje jasno izhaja, da sta tožnik in najemnik sklenila najemno pogodbo za mesečno najemnino v višini, kot je določeno v 2. členu. Zato tudi po mnenju sodišča ne gre za situacijo iz 5. člena ZDDV glede obdavčitve uporabe blaga za neposlovne namene in ugotavljanje davčne osnove v smislu 6. točke 21. člena ZDDV, kar želi prikazati tožnik, ampak gre za obdavčitev najema v skladu s splošnimi določbami ZDDV (3. člen in 8. člen ZDDV, upoštevaje davčno osnovo po 1. odstavku 21. člena ZDDV).

Ni sporna ugotovitev, da je tožnik opravil storitve, kar izhaja tudi iz pogodb, za kar je prejel plačilo, zato v obravnavanem primeru ne moremo govoriti zgolj o finančnem toku. Tudi po mnenju sodišča sam način, od kod so sredstva prišla, torej ali gre za evropska sredstva ali sredstva iz drugih skladov, ne vpliva na drugačno odločitev. Tožnik je navedena sredstva prejel po pogodbi kot partner nosilca projekta, kar ne spreminja okoliščin, da je opravil obdavčljiv promet.

Kot izhaja iz seznama izvršilnih naslovov, je rok plačila po izvršilnem naslovu 4. 2. 2008. Izpodbijani sklep o izvršbi z dne 5. 2. 2008 je bil izdan zakonito, potem, ko dolžnik svoje obveznosti ni prostovoljno poravnal. Zato je očitani dan zamude tožniku v obliki zamudnih obresti (74,13 EUR) utemeljeno obračunan.

Tožnik ni z ničemer izkazal, da je imel namen dolg prostovoljno poravnati, pa ga ni mogel, ker so bila sredstva blokirana (npr. z nalogom banki za prenos sredstev na račun tožene stranke v roku za izpolnitev). Zato njegovi očitki, da ni mogel pravočasno plačati naloženega zneska davka zaradi po njegovem neupravičene blokade sredstev na transakcijskem računu v času od 11. 10. 2007 do 6. 2. 2008, na pravilnost v tej zadevi obravnavanega sklepa o davčni izvršbi, ne vplivajo.

V obravnavanem primeru je pritožbeni organ po vloženi tožbi zaradi molka organa izdal upravni akt, s katerim je dokončno odločil o tožnikovi obveznosti in tožnik pri tožbi ne vztraja (3. odstavek 39. člena ZUS-1). Zato je sodišče ob upoštevanju odločbe US RS odločilo o stroških upravnega spora po 1. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče odloči o stroških postopka po določbah ZPP.

Pogoji za vračilo vstopnega DDV tožniku niso podani, saj je tudi po mnenju sodišča ugotovljena navideznost poslov po spornih računih, ki pomenijo zlorabo pravic in so v nasprotju s ciljem, ki ga zasleduje ZDDV, tožniku pa je mogoče očitati, da je vedel, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. V primerih, kot je obravnavani, gre za mreže, v katerih eden od udeleženih, t.i. missing trader državni blagajni ne plača zneska DDV, ki ga zaračuna, drugi pa ga odbije.

Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno neskladje prikazanih prihodkov po posameznih knjigovodskih listinah in evidencah, je imel davčni organ zakonsko podlago za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Davčni organ je pri ugotovitvi davčne osnove izhajal in se oprl na podatke, ki jih je pridobil v ugotovitvenem postopku, kot so: podatki o prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah ipd, kot izhajajo iz dokumentacije tožnika.

Vodenje postopkov v davčnih zadevah primarno temelji na določbah ZDavP-2, ki je glede na ZUP specialni predpis, saj se določbe ZUP v davčnem postopku uporabljajo subsidiarno.

Možnost sodelovanja pri sestavi zapisnika o inšpekcijskem pregledu je zagotovljena s podajanjem pripomb na zapisnik in ni treba, da bi se zapisnik pisal sproti, kot zmotno meni tožnik.

Izdajatelji računov za tožnika niso opravili zaračunanih storitev, od katerih je tožnik odbil vstopni DDV. V konkretnem primeru je šlo za navidezne pravne posle, tožnik pa ni uspel dokazati nasprotnega, zato iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

Prvostopni organ je v ugotovitvenem postopku dokazal, da t. i. neplačujoči gospodarski subjekti niso dobavili blaga tožniku, kar je ugotovljeno tudi z navzkrižnimi pregledi pri navedenih subjektih. Ker ne obstoja resnični promet blaga med izdajatelji računov in tožnikom, gre tudi po mnenju sodišča za navideznost poslov in za fiktivne račune.

Tudi iz sodb Sodišča Evropske Unije izhaja, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katere edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti.

Ker je bil tek 5 letnega zastaralnega roka do izterjave izvršilnih naslovov pretrgan z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, saj gre za uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen, je zastaranje začelo teči znova. Tako ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje pravice do izterjave neplačanega RTV prispevka.

Pravna podlaga za toženkino odškodninsko odgovornosto je (v bistvenem delu) v 170. členu ZOR. Delodajalec odgovarja namesto delavca tudi, če je prišlo do škode v zvezi z uporabo nevarne stvari ali pri opravljanju nevarne dejavnosti, torej če je delodajalec imetnik nevarne stvari, ki jo je uporabljal prek delavca, oziroma če se delodajalec ukvarja z dejavnostjo, ki je nevarna, nevarno dejavnost pa je izvajal s pomočjo delavca.