V obravnavanem primeru se je pravna posledica izpodbijanega akta že uresničila, kar pomeni, da si tožnica v tem upravnem sporu, v katerem s predmetno izpodbojno tožbo predlaga odpravo upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava upravnega akta namreč pomeni vzpostavitev stanja kakršno je bilo pred izdajo upravnega akta, kar pa v obravnavanem primeru že po naravi stvari ni več mogoče, saj je bila tožnica kot priča 6. 11. 2018 že privedena na zaslišanje pred davčni organ.

Tožničin predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Tožnica je za obstoj izvenzakonske zveze vedela, vendar tega dejstva v postopku odmere davka na darila ni uveljavljala. Tožnica v postopku tudi ni izkazala utemeljenega razloga, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati že v odmernem postopku. Razlog, ki ga tožnica navaja je, da je neuka stranka in da je davčni organ o tem ni podučil, kar pa po presoji sodišča ne predstavlja opravičljivega razloga. Prav tako nima prav tožnica, da bi moral davčni organ sam, po uradni dolžnosti, v odmernem postopku ugotavljati obstoj izvenzakonske skupnosti.

Odlog ugotavljanja davčne obveznosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem davčno ugodnost, ki se lahko uveljavlja le na zahtevo (priglasitev) zavezanca in na predpisan način, oziroma v roku (za vložitev napovedi) iz petega odstavka 326. člena ZDavP-2, do katerega je v skladu z drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 treba najpozneje vložiti priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Drugačne tožbene navedbe, po katerih ima zavezanec pravico do odloga že na podlagi izpolnjevanja vsebinskih pogojev, so torej neutemeljene.

Tožnik je dolg, ki je predmet izpodbijanega sklepa, poravnal, zato je prvostopenjski organ 13. 9. 2019 izdal sklep DT 4934-129830/2019-2, s katerim je postopek davčne izvršbe, začet zoper tožnika z izpodbijanim sklepom, ustavil iz razloga plačila ter odločil, da se vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavijo. Tožnik, zoper katerega je bil postopek davčne izvršbe, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom, ustavljen, si z odpravo izpodbijanega sklepa (kar tožnik s tožbo uveljavlja) ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi še ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Obsojenci so sami ali po osebah, ki so jim zaupali, gotovino nakazovali na bančni račun zaradi plačila obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu, s katerim je družba B. d. o. o., za katero je bilo ugotovljeno, da sploh ni vidneje poslovala niti ni imela prihodkov in lastnega kapitala za plačilo obrokov leasinga, kupovala zemljišča. S tem so denar preko pogodb in nakazil kanalizirali v legalno gospodarsko dejavnost in onemogočali sledenje toku denarja oziroma ugotavljanje njegovega pravega izvora.

Obravnavanje celotnega deliktnega postopanja obsojencev skozi ločene kazenske postopke ni bilo smatrati na način »še enkrat kaznovati storilce«, saj gre ob primerjavi zakonskih znakov kaznivih dejanj po 245. in 212. členu KZ-1 za dvoje popolnoma ločenih dokončanih deliktov, prvega zoper gospodarstvo…

Kršitve pravil o litispendenci ni mogoče več uveljavljati z izrednimi pravnimi sredstvi, saj se ta vložijo po pravnomočnosti, litispendenca oziroma visečnost pravde pa preneha, ko postane sodba pravnomočna. Od tedaj dalje ne gre več za položaj, ko o isti stvari tečeta dve pravdi, pač pa za položaj, ko teče pravda o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno.

Obveznost pravočasnega poravnavanja zapadlih davčnih obveznosti je breme vsakega davčnega zavezanca. To po mnenju sodišča pomeni, da je dolžnost davčnega zavezanca tudi, da preveri, kakšne so te obveznosti in kdaj zapadejo v plačilo. Dolžnost tožeče stranke (kot davčne zavezanke) je torej bila, da upošteva čas zapadlosti njenih davčnih obveznosti in njihovo višino ter na tej podlagi sama ugotovi, ali predhodno preplačana sredstva zadoščajo za njihovo poravnavo, oziroma ali ima na dan vložitve vloge poravnane vse obveznosti. Tožeča stranka bi to lahko in morala storiti, še zlasti, ker sama pojasnjuje, da bi lahko predmetno vlogo pravočasno vložila tudi kasneje, torej še po tem, ko je ugotovila kakšne so bile zapadle obveznosti in jih poravnala

Vročitev mora biti opravljena na naslovu pooblaščenca, ki je v registru naveden kot poslovni naslov odvetnika. Pravilna navedba naslova in tudi imena naslovnika, ki mu je pisanje vročeno, so elementi pravilno opravljene vročitve. Zato ni pravilno, da se pooblaščencu, ki je odvetnik, z odvetniško pisarno na točno določenem poslovnem naslovu, pisanje vroča na naslovu njegovega domačega bivanja. Pri izvajanju zastopanja stranke po pooblaščencu, ki je odvetnik, gre namreč za pooblastilno razmerje, ki ga odvetnik opravlja kot del svoje odvetniške službe, kar pa pomeni, da mu morajo biti pisanja vročena na poslovnem naslovu, kjer ima odvetniško pisarno.

Poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožnika pomembno prizadeval, lahko pomeni težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, enako tudi stečaj gospodarske družbe. Za izdajo začasne odredbe v takem primeru ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena. Zadostuje torej, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

Interesi zavezancev za davek in davčnega organa so enakovredni in jih mora sodišče soočiti v vsakem konkretnem primeru posebej. Zavezancem za davek zato s sklicevanjem na javno korist pobiranja davkov ni mogoče nalagati nerazumnih ovir pri izkazovanju težko popravljive škode, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru.

Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Pri tem lahko davčni organ bodisi zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja bodisi zavezancu za davek z začasnim sklepom za zavarovanje omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem. Med drugim lahko v skladu z 2. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega ter zavezancu za davek prepove, sprejeti poplačilo terjatve, kot je bilo to z izpodbijanim sklepom storjeno v konkretnem primeru.