Tožnica ugovarja, da je napačno razlogovanje toženke v izpodbijanem sklepu, da nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep ARSO 2016 zaradi odločitve v 3. točki izreka sklepa ARSO 2020. Sodišče pritrjuje tožnici v navajanju, da s sklepom ARSO 2020 (s katerim je bilo odločeno, da je za nameravani poseg – “Vgradnja povezovalnega kanala CO z dodajanjem armiranobetonske kinete…”- potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje) predhodni sklep ARSO 2016 (s katerim je bilo odločeno, da za nameravani poseg – “Izgradnja kanalizacije v okviru projekta “…””, ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja) ni bil razveljavljen ali odpravljen (pa tudi s katerimkoli drugim sklepom ne). Sklep ARSO 2016 je torej kljub pravnomočnosti sklepa ARSO 2020 še vedno imel svoje pravno učinkovanje, zato toženka (zgolj) na podlagi pravnomočnega sklepa ARSO 2020 tožnici ni bila upravičena odreči vsebinske obravnave…

S tem, ko je davčni organ izvedel odpis davčne obveznosti, obveznosti, ki je izhajalo iz izpodbijane odločbe, ni več, kar pomeni, da tožnik ni več zavezanec za njeno izpolnitev. Pravni učinki izpodbijane odločbe so bili odpravljeni z odpisom davčnega dolga. To pomeni, da je med postopkom prenehal pravni interes za odločitev o odpravi izpodbijane odmerne odločbe, ki ga je sicer tožnik imel ob vložitvi tožbe.

ZPOmK-1 v 21. členu res določa, da Agencija za varstvo konkurence v postopku odloči brez ustne obravnave, razen če uradna oseba, ki vodi postopek, presodi, da je treba zaradi razjasnitve ali ugotovitve odločilnih dejstev opraviti ustno obravnavo. Vendar je to določbo treba razlagati v povezavi s 154. členom ZUP7, ki določa, da je treba razpisati ustno obravnavo (med drugim) vselej, kadar je treba zaslišati priče ali izvedence.

O dokazih tožeče stranke se Upravna enota ni izrekla. V tem pogledu je v izpodbijani odločbi umanjkala kakršnakoli obrazložitev; v njej ni nobene omembe dokazov tožeče stranke. Tudi če bi naslovno sodišče lahko štelo, da je Upravna enota vse dokaze tožeče stranke odklonila, zato ni našlo nobene razlage. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena. Tako ravnanje Upravne enote je vodilo do kršitve pravil upravnega postopka.

Dalje, kot razlog za zavrženje tožnikove prošnje organ v nadaljevanju navaja, “da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno, saj je sodišče z odločbo Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023 prosilcu dodelilo redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji.” Takšna obrazložitev pa ne omogoča preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa in ni v skladu z zahtevami 214. člena ZUP (v povezavi z 228. členom ZUP). V njej namreč ni navedeno, o kakšni prošnji za BPP v primerjavi s predmetno naj bi bila tožniku BPP dodeljena z odločbo, št. Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023; organ navaja le, “da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno”. Po citirani določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pa je pogoj za zavrženje zahteve, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno.

Tudi če bi bilo v konkretni zadevi predmetni objekt (stavbi št. 409 in 1296) treba obravnavati kot enovit objekt (čemur tožnik sicer nasprotuje), 117. člen GZ ne nasprotuje temu, da bi bilo mogoče legalizirati zgolj del tega objekta (tj. stavbo 409), kot je tožnik sicer tudi zahteval.

Organ ne bi mogel oceniti, tudi če je tožnica priznala krivdo po obtožnem predlogu za več kaznivih dejanj, opredeljenih kot storjenih v realnem steku, da tožničina pritožba, za katero je v postopku navajala in dokazovala, tudi s predloženim osnutkom pritožbe, da z njo uveljavlja kršitev, ker očitana kazniva dejanja niso bila obravnavana kot nadaljevano kaznivo dejanje, nima verjetnih izgledov za uspeh. Upoštevati je namreč treba, da morajo biti glede na določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP morebitni razlogi za zavrnitev dodelitve BPP očitni. Če razlogi za zavrnitev dodelitve BPP niso očitni, kot v obravnavanem primeru, gre za kršitev določb 24. člena ZBPP.

Toženka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da pogoji za predlagano spremembo ODRF niso izpolnjeni, saj bi to pomenilo neučinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra. Vendar pa toženka, kot utemeljeno uveljavlja tožnik, izpodbijane odločbe ni obrazložila tako, da bi bil mogoč njen preizkus.

Davčni organ ni opravil pravne kvalifikacije obravnavanih tožničinih dvigov gotovine iz bančnega računa babice A. A. ter ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnica dejansko dosegla s svojo aktivnostjo in je bila tožničina aktivnost opravljena z namenom povečanja tožničinega premoženja s pridobitvijo predmetnega prejemka. V konkretnem primeru davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka, tj. da se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter ne za dohodek iz kapitala in ne za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 oz., da ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po ZDoh-2.

Znesek, ki je bil dolžnici vrnjen kot razlika med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino, ohranja svojo izvirno obliko obdavčljivih dohodkov, med katerimi je tudi dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve izvršbe v skladu s 102. členom ZIZ.