Novela ZDavP-2J ni posegla v tožnikov zaključen pravni položaj, posegla je kvečjemu v njegovo pričakovanje, da zakonodajalec ne bo spremenil obrestne mere, po kateri se bodo obrestovale njegove davčne obveznosti oziroma v pričakovanje, da, če bo do spremembe obresti prišlo, bo nova obrestna mera veljala šele za čas od spremembe dalje.

Spremenjeno materialnopravno stališče toženke temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja. Zato je napačno toženkino stališče, da standard očitnosti kršitve materialnega prava v konkretni zadevi ni podan, ker kršitev ni neposredno razvidna iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v odmerni odločbi.

V okviru odmernega postopka je bila izdana odločba, s katero je bilo pritožbi zoper odmerno odločbo ugodeno in je bila odmerna odločba odpravljena, to pa je vodilo k izdaji sklepa, s katerim je bil umaknjen izpodbijani sklep in sodišču odrejen izbris predznambe zastavne pravice … To pomeni, da je bilo postopanje prvostopenjskega davčnega organa v zvezi z zavarovanjem posledica odmernega postopka in ne morebitnega uspeha tožnika v postopku zavarovanja.

V primeru, kot je tožnikov, sta podlagi za zavarovanje dve. Prva izhaja iz njegovega statusa odvetnika zasebnika, druga iz upravičenja do plačila sorazmernega dela prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Glede na dejstvo, da je imel tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, je s tem po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski pogoj iz 2. alineje tretjega odstavka 48. člena, da je bila pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.

Sklep o izvršbi je bil zoper tožnika izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova, ki je bil priložen zaprosilu za izterjavo. Tožnikova materialnopravna obveznost za plačilo izterjevanih davščin izhaja iz izvršilnega naslova in ne iz sklepa o izvršbi, zato odprava sklepa o izvršbi ne posega v obstoj te tožnikove obveznosti. V skladu s tretjim odstavkom 97. člena ZDavP-2 v obdobju od odprave odločbe, ki je izvršilni naslov, do izdaje nove odločbe davčni organ ni dolžan vrniti že plačanega oziroma izterjanega davka. Davek mora vrniti šele, ko izda novo odločbo, s katero ugotovi, da je davčna obveznost manjša ali je ni, davek pa je bil na podlagi predhodne odločbe, ki je bila odpravljena, že plačan. Tožnik v času pred odločitvijo v ponovnem postopku ne more uspešno uveljavljati vrnitve na podlagi odpravljenega sklepa o izvršbi izterjanih zneskov. Tega ne narekuje niti okoliščina, da sklep o izvršbi v…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

“Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da izdaja zapisnika, ki vsebuje vsa pravno pomembna dejstva ter pravno podlago, na kateri nato temelji izdana odločba, in je imel zavezanec možnost na zapisnik podati pripombe ter po njegovi izdaji ni bil prekludiran pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov, ne zagotavlja pravice do izjave, če ni bil zavezanec pred tem izrecno seznanjen z relevantno pravno podlago?”

Poseg v tožničine pravice, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče, je posledica dejstva, da izvršilno sodišče ni (ustavnopravno pravilno) uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Strinjati se je mogoče s prvostopenjskim sodiščem, da bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo tudi drugače, a to samo po sebi ne utemeljuje kvalificirane napačnosti ravnanja.

Poseg v tožničine pravice namreč ni bil rezultat napačne razlage enopomenske zakonske določbe, hude malomarnosti pri uporabi prava ali vodenju postopka ali celo naklepnega ravnanja. Izvršilno sodišče je postopalo v okviru pooblastil, ki jih je imelo v času odločanja, ne da bi pri tem odstopilo od ravnanja, ki je v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano. Zavrnitev tožničinega predloga za odlog izvršbe s sklepom z dne 7. 3. 2014 in prodaja stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 nista nasprotovala…

Ni bistveno, kdaj je za izbrisano družbo nastala obveznost plačila DDV in DDPO, temveč je treba upoštevati pravno podlago nastanka tožnikove obveznosti, torej kdaj je nastala terjatev iz naslova odgovornosti tožnika za obveznosti izbrisane družbe. Določilo 408. člena ZFPPIPP namreč posebej govori o terjatvah do (stečajnega) dolžnika, ki so nastale do trenutka postopka osebnega stečaja, zato ga je treba po presoji sodišča razlagati tako, da odpust učinkuje na terjatve, pri katerih je bil stečajni dolžnik do trenutka začetka postopka osebnega stečaja v položaju dolžnika. Sporne obveznosti so bile v premoženjski sferi izbrisane družbe vse do njenega prenehanja, do takrat pa tožnik kot njen družbenik v skladu z izrecnim določilom 472. člena ZGD-1 zanje ni bil odgovoren.

V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadev ni sporno. Tožnik pa ugovarja višini dolgovane obveznosti, navaja namreč, da je navedeno obveznost predhodno že poravnal, toženka pa zatrjuje, da terjana obveznost vse do dne izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana.

Sodišče zaključuje, da je tožena stranka napačno omejila dokazovanje za odločitev relevantnega dejstva dejanske prisotnosti na delovnem mestu zgolj na s strani delodajalca potrjen seznam prisotnosti oziroma njegovo izjavo, da takšne listine ne bo izdal, razen tega pa je tudi zmotno tožniku onemogočila dokazovanje, da je dodatna dokazila iz upravičenih razlogov predložil šele v pritožbenem postopku.