Dovoljenje, ki ga je tožnici izdala FURS, torej tožnice ne pooblašča za storitev “carinskega posredovanja” oziroma za izvajanje carinske kontrole. Po 121. členu Ustave lahko namreč pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave le z zakonom ali na njegovi podlagi. Podlaga je lahko tudi evropska uredba, saj je ta predpis na podlagi 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije zavezujoč v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Vendar pa FURS ni izdala pravnega akta, s katerim bi v skladu s členom 185 Carinskega zakonika dovolila, da njene naloge carinske kontrole opravlja tožnica. O tem, da tožnica te naloge izvaja, namreč govori zgolj Navodilo. Navodilo FURS pa ni predpis niti upravni akt. Zato ni veljavna podlaga za obračunavanje stroškov, ki so ji nastali v zvezi s carinsko kontrolo oziroma za “postopek preverjanja; e-poslovanje”.

Tožnica tako kontrole podatkov v poštni dokumentaciji…

Tožnica je tako v odgovoru na poziv na izjasnitev pred izdajo izpodbijane odločbe, kot tudi v tožbi utemeljeno opozarjala, da lahko sodišče v postopku razveze zakonske zveze, hkrati s samo razvezo zakonske zveze, odloča tudi o preživljanju zakonca in o ureditvi stanovanjskega varstva zakonca. Glede tega tožbenega ugovora sodišče ugotavlja, da tožena stranka v konkretnem primeru, ko je tožba že vložena in že razpisana glavna obravnava, v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnila, katera okoliščina po njenem mnenju kaže na dejstvo, da je tožničina prošnja za odobritev BPP očitno nerazumna, glede na določbo 98. člena DZ v zvezi z določbo tretjega odstavka 85. člena ZNP-1. Kjer je izrecno določeno, da sodišče s sklepom iz prejšnjega odstavka odloči tudi o preživljanju zakonca in o ureditvi stanovanjskega varstva zakonca, če je bil v postopku tak predlog podan. Posledično je ostala izpodbijana odločba očitno nezadostno obrazložena, zaradi česar se…

Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, je tista, po kaeri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Tožnik v tožbi utemeljeno opozarja, da bi morala tožena stranka pred odločanjem o utemeljenosti njegove prošnje za dodelitev BPP odločiti o njegovi vlogi za podaljšanje roka za dopolnitev prošnje za BPP. Puščanje vloge – prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, brez odločitve in brez točno določenega datuma, do kdaj lahko stranka vlogo po pozivu dopolni, ustvarja negotovost, do kdaj in ali sploh lahko stranka kasneje dopolni vlogo. Poleg tega se stranka ne more zanašati, da bo s kakršno koli vlogo že tudi dosegla podaljšanje roka oziroma odpravo posledic njegove morebitne zamude.

Iz besedila Konvencije med Republiko Slovenijo in Češko republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje jasno sledi, da davek na dediščine in darila med davki, za katere se po določbah 2. člena uporablja Konvencija, ni naveden. Šteti ga tudi ni za davek na premoženje iz 3. točke, za katerega se po 3. točki 2. člena Konvencije, saj se z njim ne obdavčuje premoženje kot takšno, temveč se obdavči prehod premoženja z zapustnika na njegovega dediča. O tem, da se Konvencija uporablja le za davke, ki so v 2. členu izrecno našteti, pa sta tudi že zavzeli stališče tako naslovno kot Vrhovno sodišče.

Iz besedila Konvencije med Republiko Slovenijo in Češko republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje jasno sledi, da davek na dediščine in darila med davki, za katere se po določbah 2. člena uporablja Konvencija, ni naveden. Šteti ga tudi ni za davek na premoženje iz 3. točke, za katerega se po 3. točki 2. člena Konvencije, saj se z njim ne obdavčuje premoženje kot takšno, temveč se obdavči prehod premoženja z zapustnika na njegovega dediča. O tem, da se Konvencija uporablja le za davke, ki so v 2. členu izrecno našteti, pa sta tudi že zavzeli stališče tako naslovno kot Vrhovno sodišče.

Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku zavarovanja in da v tem postopku ni mogoče zahtevati, da bi bila davčna obveznost dokončno ugotovljena. Pogoj za zavarovanje je namreč pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti, ki presega zakonsko določeni znesek. V postopku zavarovanja zato ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati dokončne višine obveznosti. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.

Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku zavarovanja in da v tem postopku ni mogoče zahtevati, da bi bila davčna obveznost dokončno ugotovljena. Pogoj za zavarovanje je namreč pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti, ki presega zakonsko določeni znesek. V postopku zavarovanja zato ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati dokončne višine obveznosti. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.

Ni jasno, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po prejetem računu naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da tožnik organa ni prepričal o nastanku poslovnega dogodka ter da organ ne more povezati prejetega računa z izdanimi. Če je prvostopenjski davčni organ s tem meril na neizpolnjenost prvega in osnovnega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, bi moral ugotoviti okoliščine, ki bi kazale, da zaračunane storitve dejansko tožniku niso bile opravljene. Iz izpodbijane odločbe ni jasno, ali se tožniku očita, da zaračunane storitve sploh niso bile opravljene, ali da niso bile opravljene v zaračunanem obsegu, ali da jih ni opravila družba A.

Ni jasno, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po prejetem računu naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da tožnik organa ni prepričal o nastanku poslovnega dogodka ter da organ ne more povezati prejetega računa z izdanimi. Če je prvostopenjski davčni organ s tem meril na neizpolnjenost prvega in osnovnega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, bi moral ugotoviti okoliščine, ki bi kazale, da zaračunane storitve dejansko tožniku niso bile opravljene. Iz izpodbijane odločbe ni jasno, ali se tožniku očita, da zaračunane storitve sploh niso bile opravljene, ali da niso bile opravljene v zaračunanem obsegu, ali da jih ni opravila družba A.