Dokazi, ki jih je v konkretnem primeru predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili po mnenju sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.

V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.

Odlog je skupaj z davčno napovedjo na podlagi samoprijave mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.

V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.

Odlog je mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.

V konkretni zadevi je tožnik prošnjo za BPP podal na predpisanem obrazcu. Tožnikova prošnja za BPP je ob vložitvi obsegala vse predpisane formalne sestavine. ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen), in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne navede dejstev oz. ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. V slednjem primeru organ vloge ne sme zavreči, pač pa mora odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek (tretji odstavek 140. člena ZUP). Toženka s tem, ko je na tožnika naslovila zahtevo po opredelitvi oz. navedbi razlogov, ki utemeljujejo pritožbo, ter po pisni navedbi razlogov za pritožbo (v okviru slednje zahteve pa še po navedbi roka za vložitev pritožbe ter predložitvi sodbe, zoper katero vlaga pritožbo), dejansko ni zahtevala (formalne)…

Ker se osebna vročitev v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP ni dala opraviti, je vročevalec vložil v tožnikov hišni predalčnik sporočilo o poizkusu vročitve, v katerem je pritožniku v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obvestil, kje lahko v roku 15 dni zadevni sklep prevzame. Glede na to, da tožnik pošiljke v navedenem roku ni prevzel, se šteje, da je bil sklep tožniku osebno vročen s potekom 15-dnevnega roka za prevzem pisanja na pošti.

Zakonska ureditev zastaralnih rokov v ZDavP-2 je jasna. ZDavP-2 začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti v prvem odstavku 125. člena opredeljuje drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena, skladno s tem pa ločeno ureja tudi pretrganje teka zastaranja pravice do odmere in pravice do izterjave davčne obveznosti v prvem in drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Besedo “prvič” v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je tako po presoji sodišča treba razumeti v kontekstu pretrganja zastaranja oziroma določbe četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje (bodisi odmere ali pa izterjave) znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. V šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je torej določen absolutni zastaralni rok desetih let, po preteku katerega davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti ali pa izterjati, šteto od dneva, ko je…

Zakonska ureditev zastaralnih rokov v ZDavP-2 je jasna. ZDavP-2 začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti v prvem odstavku 125. člena opredeljuje drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena, skladno s tem pa ločeno ureja tudi pretrganje teka zastaranja pravice do odmere in pravice do izterjave davčne obveznosti v prvem in drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Besedo “prvič” v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je tako po presoji sodišča treba razumeti v kontekstu pretrganja zastaranja oziroma določbe četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje (bodisi odmere ali pa izterjave) znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. V šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je torej določen absolutni zastaralni rok desetih let, po preteku katerega davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti ali pa izterjati, šteto od dneva, ko je…

Glede na jasno določbo tretje alineje tretjega odstavka 11. člena ZČmIS potrdilo A1 razveljavi ZZZS na podlagi obvestila IRSD, da je bilo v postopku iz 10. člena ZČmIS ugotovljeno, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji. V primeru, da je razlog za razveljavitev potrdila A1 ugotovtiev, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji, je treba torej to ugotoviti po postopku, opredeljenem v 10. členu ZČmIS.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da toženec posebnega ugotovitvenega postopka ni vodil. To je glede na stališče toženca, da tega niti ni bil dolžan voditi, ker naj bi obvestilo RSVZ dokazovalo pogoje za izdajo odločbe sicer logično, ampak, kot že navedeno, ni pravilno. Tožniku je tako odvzeta možnost, da bi v postopku dokazal, da zahteva belgijskega organa ni bila utemeljena, da ni bila podprta z dokazi in da so bili izpolnjeni…

Ni mogoče slediti stališču tožnika, da se statusno preoblikovanje gospodarske družbe ne upošteva kot pridobitev deleža. Pravilnost tega stališča sledi tudi iz spremembe ZDoh-2AA, s katero je izrecno določeno, kateri datum se ob nominalnem povečanju kapitala upošteva kot čas pridobitve. Po presoji sodišča zato ni razloga, da bi se v konkretnem primeru statusno preoblikovanje gospodarske družbe oziroma povečanje kapitala iz sredstev družbe, ki je bilo opravljeno ob statusnem preoblikovanju, ne upoštevalo kot čas pridobitve (povečanega) deleža tožnika v d.o.o. in s tem kapitala, ki je predmet prodaje. Jezikovna interpretacija zakonskih določb pri tem zadostuje

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da mora davčni organ v skladu z načelom gotovosti in predvidljivosti obdavčitve pri odločanju vztrajati pri starem pravnem stališču o obdavčitvi poslov “sale and lease back” kot dvakratnih dobav blaga po 6. členu ZDDV-1, uveljavljenem v času nastanka poslovnega dogodka, čeprav je takšno pravno stališče po stališču novejše sodne prakse materialnopravno nepravilno?