V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu.

Izvršilni naslov, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za priznana.

Določba 99. člena ZDavP-2 se po presoji sodišča v primerih, ko se vračajo denarni zneski, ki niso bili odtegnjeni na podlagi odmerne odločbe, ampak na podlagi drugih izvršilnih naslovov, ne uporablja.

Stališče Vrhovnega sodišča RS je, da obresti predvidene v 99. členu ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti, saj davčni organ ni v zamudi.

Sodišče na osnovi izvedeniškega mnenja ugotavlja, da zgolj na podlagi pravil metalurške stroke in brez analize večje količine vzorcev, tožnikove teze, da je v postopkih prečiščevanja na Tajvanu prišlo do odstranitve 80 % relevantnih nečistoč, ni mogoče preveriti. Posledično ta trditev ostaja nedokazana.

V predmetni zadevi je izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

V obravnavani zadevi je pomembno, ali je toženka obveznost tožnice ugotovila upoštevaje mešano odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, to je, ali je iz skupne količine pri izvajalcu javne službe v obdobju od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 zbrane mešane odpadne embalaže, od katere mora tožnica prevzeti 27,75 odstotka, izključena mešana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina zbrana v obdobju 1. 1. 2021-28. 2. 2021, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100. a člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju: ZUIZEOP), po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača Republika Slovenija.

Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva,…

V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa, ki je zavrgel predlog tožnika za delno oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2020. Sporno je, ali je tožena stranka pristojna za odločanje o oprostitvi ter ali lahko oprosti tožnika NUSZ glede na vsebino Odloka, ki po mnenju tožene stranke nasprotuje oz. širi zakonske določbe in je s tem nezakonit.

Odločanje o oprostitvi plačila NUSZ je v pristojnosti občine kot tožene stranke, postopek in pogoje oprostitve pa določa odlok tožene stranke.

Po stališču toženke v izpodbijani odločbi je treba dohodke, dosežene v tujini oziroma z virom v tujini, za potrebe obdavčenja v RS opredeliti v skladu s slovensko zakonodajo ter se pri tem vprašati, kako bi bil tak dohodek davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz istega naslova v RS. Vendar toženka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na to vprašanje, čeprav je tožnica opozarjala, da kot imetnica tujih investicijskih kuponov ne more razpolagati s pripisi dobička iz teh kuponov vse do odsvojitve investicijskih kuponov sklada. Drugostopenjski organ je po eni strani pojasnil, da je za vzajemne sklade značilno, da se kapitalski dobički reinvestirajo oziroma zadržijo in da dobičkov do prodaje deležev skladov lastniki ne realizirajo. A ob tem, ko reinvestiranih dobičkov imetnikov investicijskih kuponov ni štel za izplačane, ni pojasnil, zakaj je pripis dohodka iz tujega investicijskega kupona v obliki dodatnih premoženjskih enot obravnaval kot dividendo, torej kot dohodek,…

Razlog, zaradi katerega se je sodišče odločilo za odpravo izpodbijane odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2018, je v dejstvu, da je FURS v informativnem izračunu dohodnine upoštevala tožnikovega sina kot vzdrževanega družinskega člana za prva dva meseca v letu 2018, ni pa tega upoštevala v izpodbijani odločbi. Zakaj te olajšave, ki jo je upoštevala v informativnem izračunu, ni upoštevala v izpodbijani odločbi, pa ni primerno pojasnila.

Okoliščina, da je izvršilni naslov naknadno, to je po izdaji sklepa o davčni izvršbi, pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen (četudi v času odločanja o pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi), se upoštevajo v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (155. člen ZDavP-2). V okviru tega instituta, torej s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe, se odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Niso pa to okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo mogoče z uspehom uveljavljati v pravnem sredstvu zoper sklep o davčni izvršbi.

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.