Da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije zavezujoča, je v Načelnem pravnem mnenju presodilo tudi Vrhovno sodišče na občni seji dne 6. 4. 2012 (v nadaljevanju Načelno pravno mnenje), temu pa je sledila tudi sodna praksa (npr. v sodbah Upravnega sodišča II U 394/2015 z dne 12. 10. 2016, I U 1144/2016 z dne 14. 11. 2017, I U 2601/2017 z dne 8. 1. 2019, II U 366/2018 z dne 19. 4. 2021, sodba in sklep I U 2014/2020 z dne 21. 12. 2022, in druge). Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče, je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ, pravni posel pa je sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe (tretji odstavek 21. člena ZKZ).

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Kdaj začne teči zastaralni rok za odmero davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2?

Sodišče pri ponovnem odločanju o zakonitosti izpodbijane odločbe najprej ugotavlja, da je ta v delu, v katerem je tožnici odmerjeno nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za leta 2005 do 2007, nezakonita. Ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 razveljavilo peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ZV-1 ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi za čas pred 1. 1. 2008 lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, teh določb v tej zadevi, v kateri še ni pravnomočno odločeno (44. člena ZUstS), ni mogoče uporabiti. Sodišče ugotavlja, da je tudi odmera plačila tožničine vodne pravice za leto 2008 zastarala. Sodišče je pri tem upoštevalo stališče Ustavnega sodišča U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024,…

Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi se presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje, zato za odločitev ni relevantna okoliščina, da so bili izvršilni naslovi kasneje (torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, ne dejstvo, da je bila pri Ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti 11. točke 105. člena ZDoh-2, prav tako pa tudi ne tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter na postopke njihove izdaje. Kasneje nastale okoliščine so namreč lahko relevantne le v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), ko se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice).

S spremembo ZDavP-2 z novelo ZDavP-2J je predlagatelj zakona predlagal sistemsko prenovitev zaračunavanja obresti, ki bremenijo zavezanca tako, da se obrestna mera obračuna glede na fazo, v kateri pride do neizpolnjevanja obveznosti. Spremembe, ki jih je uvedla novela ZDavP-2J, je narekovala javna korist, ki je v pravilnem, pravočasnem in učinkovitem pobiranju davkov, s katerimi se zadovoljujejo javne potrebe. Ni razlogov za bistveno drugačno višino obresti iz noveliranega 95. člena ZDavP-2 v primerjavi z višino zamudnih obresti, ki silijo dolžnika k pravočasni izpolnitvi obveznosti in s tem zagotavljajo plačilno disciplino

Ustavno sodišče je odločilo, da 95. člen ZDavP-2 ni v neskladju z Ustavo. Obrestovanje zapadlih davčnih obveznosti pred izdajo odmerne odločbe ni nezdružljivo s prepovedjo splošne pravne negotovosti. Navodila in pojasnila, ki so izdana v zvezi z izvajanjem predpisov s področja davčnega organa so javno objavljena, veljavna ureditev zavezancem tudi omogoča pridobitev pisne informacije o davčni obravnavi njihovih nameravanih transakcij oziroma nameravanih poslovnih dogodkov, zato ni mogoče pritrditi stališču, da se ugotovi – tj. “individualizira in konkretizira” – davčna obveznost zavezanca šele z odmerno odločbo davčnega organa.

Tožnik ima v načelu prav, da premoženjska korist, ki jo posameznik pridobi s kaznivim dejanjem oziroma kot posledico kaznivega dejanja, ni njegov dohodek v smislu določb ZDoh-2 in kot taka ni predmet obdavčitve z dohodnino. Vendar gre pri navedenem za ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, zato bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon.

V obravnavanem primeru je do sporazumnega prenehanja prodajnih pogodb prišlo, ker kupec ni imel denarnih sredstev za plačilo celotne dogovorjene kupnine. Gre torej za subjektivno nemožnost izpolnitve obveznosti, ki ni zajeta v drugem odstavku 16. člena ZDPN-2. To pomeni, da tožnica na tej pravni podlagi ni upravičena do vračila plačanega davka.

Ukrep obrestovanja davčnih obveznosti, ki bi jih zavezanec za davek moral napovedati v zakonsko določenem roku, pa jih ni in mu zato davek še ni bil odmerjen, je ukrep v smeri spodbujanja prostovoljnega plačevanja davkov, utemeljen z namenom pravilnega, pravočasnega in učinkovitega pobiranja davkov. Temeljni namen obresti je na eni strani ohranjanje vrednosti zapadlih davčnih terjatev, na drugi strani pa zagotavljanje davčne pravičnosti v smislu, da nihče ne obdrži koristi, ki jo ima od nepravočasnega plačila davčne obveznosti. Ob tem pa je njihov namen tudi v tem, da spodbujajo zavezance k čimprejšnji izpolnitvi zapadlih davčnih obveznosti, kar je nedvomno ustavno dopusten cilj. Če naj imajo torej obresti tudi spodbujevalen namen, morajo biti nujno višje od obresti, ki zagotavljajo zgolj revalorizacijo. Ustavno sodišče zakonodajalcu glede sprejemanja ukrepov z vidika teh ciljev daje široko polje proste presoje.

Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tožnik ni posredoval vseh zahtevanih CMR listin, da je v posameznih primerih sestavil za isto dobavo blaga in isti prevoz različni CMR, da CMR ne izkazujejo dejanskih prevoznih poti – nakladališče na naslovu …, izpisano na vseh CMR, ni odhodni kraj, da CMR ne izkazujejo podatkov o namembnem kraju, da s hrvaškimi družbami ni sklenil pisnih pogodb in da niso razvidne medsebojne obveznosti iz Incoterms klavzul, ki bi morale biti označene na CMR, da ni razviden dogovor glede paritete dobav blaga, kje se bo blago prevzemalo, kdo bo plačal prevozne stroške, stroške nalaganja in razlaganja blaga, zavarovanje blaga med transportom, da CMR ne omogočajo preveritve, da je bilo blago dejansko odpeljano v drugo državo članico in da je kupec iz druge države članice to blago prejel.