Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.

Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev…

Sodna praksa je že zavzela stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do 30. 6. 2021, pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.

Upravnemu spisu priložen anonimiziran zapisnik ne omogoča presoje ugotovitve davčnega organa o neizkazani poslovni rabi gotovinskih dvigov, ki ji tožnik ugovarja tako v vloženih pritožbah zoper upravne akte, kot tudi v tožbi, niti te presoje ni mogoče izvesti zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali se lahko v verigi tristranskih poslov dobavitelj (drugi v verigi) blaga, ki je bilo z enim prevozom dobavljeno (tj. dano na razpolago oziroma v last) kupčevemu kupcu (in ne tretjemu v verigi), lahko sklicuje na administrativno poenostavitev za tristranske posle iz četrtega odstavka 23. člena ter 48. in 76. člena ZDDV-1 oziroma iz 42., 141. in 197. člena Direktive o DDV?

V zadevi je prišlo do očitne pomote, ker v I. točki izreka sodbe ni bilo dostavka, da se odprava in vrnitev v ponovni postopek nanaša le na obrestni del izpodbijane odločbe. Pri tem pa je bilo že iz obrazložitve sodbe razvidno, da odločitev sodišča temelji izključno na očitku napačne uporabe materialnega prava zaradi obračuna obresti po 7 % letni obrestni meri namesto po predhodno veljavni, nižji obrestni meri. Volja sodišča, da izpodbijano odločbo odpravi v obrestnem delu, je bila torej jasna, vendar je bilo to v izreku pomotoma izpuščeno.

V zadevi tako ni sporno, da tožnik ni izkazal, da je bilo blago dostavljeno neposredno tožnikovemu kupcu oziroma dobavljeno prejemniku nadalje dobave, kot je to tožnik poročal, torej neposredno tretjemu v verigi. Tako sta bili znotraj enega prevoza, opravljeni več kot dve dobavi, dejanski pridobitelji blaga namreč niso bili tožnikovi kupci, temveč njihovi kupci (kupci kupcev oziroma četrti v verigi), zato tudi po presoji sodišča niso bile izpolnjene vsebinske zahteve za uporabo administrativne poenostavitve za tristranske posle in posledično za oprostitev obravnavanih transakcij tožnika na Danskem kot pridobitev blaga znotraj Unije.

Do odloga ugotavljanja davčne obveznosti pride torej zgolj pod pogojem, da davčni zavezanec opcijo odloga izbere in svojo izbiro priglasi davčnemu organ po pravilnih davčnega postopka in v predpisanem roku, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Že iz jezikovne razlage prvega do četrtega odstavka 331. člena ZDavP-2, izhaja, da gre za dva ločena in alternativna postopka. Davčni zavezanec torej vloži davčno napoved ali vlogo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti, vse v predpisanem roku.

Ker gre pri odločanju o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti za samostojen postopek, je tudi rok za vložitev vloge za uveljavljanje odloga samostojen.

Na obveznosti iz naslova prispevkov, ne glede na to, kdaj so nastale (v konkretnem primeru se izvršilni naslovi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, nanašajo na celotno obdobje od avgusta 2010 do avgusta 2019), odpust obveznosti v okviru pravnomočno zaključenega postopka osebnega stečaja skladno s 408. členom ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP ne vpliva.

V kolikor je imel davčni organ navkljub predloženemu in s strani delodajalca požigosanemu obrazcu (brez podpisa odgovorne osebe) pomisleke glede pravilnosti oziroma verodostojnosti posredovanih podatkov, je tožečo stranko sicer lahko pozval na predložitev dodatnih dokazil, vendar pa bi po mnenju sodišča moral poziv oblikovati tako, da bi bilo tožeči stranki, ki v postopku pred izdajo odmerne odločbe še ni imela odvetnika, jasno, kaj se od nje pričakuje oziroma zakaj upravni organ predloženega obrazca ne šteje za ustreznega.

Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. in 160. člena ZDavP-2. Za morebiten odpis dolga ali morebitno obročno odplačevanje davčne obveznosti se lahko tožnik dogovori s pristojnimi upravnimi organi, ni pa navedeno v pristojnosti sodišča, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi na dan njihove izdaje.