Odstop od ustaljene prakse davčnih organov in predhodno navedenega pojasnila, je prvostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 ter na sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, kakor tudi s sklicevanjem na učinke sodb SEU “erga omnes” in “ex tunc”.

Davčni organ je spremembo ustaljene prakse utemeljeval tudi z navedbo, da je v ponovnem postopku moral upoštevati napotila iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS in iz odločbe pritožbenega organa v tej zadevi in sicer, da se mora pri predmetnih poslih opredeliti ali dejansko stanje ustreza pogojem, ki omogoča znižanje davčne osnove, oz. ali gre v obravnavanih primerih za posle “sale and lease back”, ki se štejejo kot enotna finančna transakcija, ki je oproščena plačila DDV, zato je predmetne posle ponovno pravno kvalificiral. Posledično je ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je moral sprejeti drugačno pravno odločitev. Po presoji…

Upravni organ s tem, ko tožniku ni omogočil izvedbo dokazov, ki jih je ta predlagal, kršil negovo pravico do izjave. Tožniku nista omogočila izvajanja predlaganih dokazov (zaslišanja), posledično davčna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2.

Računi ne izkazujejo vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, saj je na njih naveden zgolj mesec opravljanja storitev ter pavšalni znesek za plačilo, ne pa npr. tudi kraj opravljene storitve, natančnejši čas izvedbe storitev, koliko ur dela je bilo opravljenih, kdo je delo opravil in kakšna je bila cena na enoto dela. Zato zgolj na podlagi računov davčna organa utemeljeno nista mogla preveriti vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, druge podporne dokumentacije pa računi niso imeli.

Tožnik je v dokaznem postopku davčnemu organu predložil sporne račune in svoje izdane račune, ki so povezani s spornimi računi. Poleg navedenaga je tožnikov zakoniti zastopnik pri davčnemu organu podal izjavo na zapisnik in v njej navedel, “da blago nabavijo, račun pa prejmejo naknadno, ko je material že vzgrajen in plačal. Glede načina kontakta z družbami tipa “missing trader” je pojasnil, da trgovski potniki hodijo po terenu in ponujajo blago, telefonirajo, predlagajo kataloge, vzorce. Šele nato se naročniki odločijo, od koga bodo kupili. Okoliščine poslovanja s temi družbami niso odstopale od poslovanja z drugimi. Gradbeni dnevniki se vodijo tam, kjer je tehnični prevzem objekta ali kjer to stranka zahteva. Tožnik ni imel indicev, da gre za “missing trader” družbe.” Prvostopenjski organ se do teh navedb ni opredelil.

Prvostopenjski organ po eni strani navaja zaključek, da je izkazan tožnikov subjektivni element, torej da tožnik ne izpolnjuje vseh…

Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.

Pogodbe o (poslovnem) sodelovanju, ki jih je tožnik za opravljanje zdravstvenih storitev sklepal z zdravniki kot gospodarskimi subjekti, so sklenjene na neveljavni pravni podlagi. Navedene pogodbe civilnega prava so sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, zato se tudi po presoji sodišča ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2.

Tožnik glede vrste in načina opravljanja storitev po Pogodbah o (poslovnem) sodelovanju, ne ugovarja, da so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale raznovrstne zdravstvene storitve, diagnostični pregledi, dežurstva, pa tudi ne o tem, da so se storitve opravljale v prostorih tožnika, z njegovimi sredstvi, po njegovih navodilih oziroma pod njegovim nadzorom, kar vse kaže na odvisno pogodbeno razmerje med…

Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici.

Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg…

V primeru, ko je davčni zavezanec rezident Slovenije in se kot tak obdavči v Sloveniji, se za to obdavčitev uporabijo slovenski (materialnopravni) predpisi (enako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 292/2013 z dne 13. 11. 2014). Relevanten predpis je ZDoh-2.

Zahteve, ki se tičejo izključno interesov zagovornika so nedovoljene.1 Po pravnomočnosti sodbe lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti le osebe, ki so navedene v prvem odstavku 421. člena ZKP. Zagovornik je naveden med temi osebami, vendar je upravičen to izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obsojenca, ne pa tudi v (izključno) svojo korist. Zagovornik torej ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste pravnomočne odločbe, izdane v kazenskem postopku, ki ne zadevajo obsojenca in njegovih pravic ali dolžnosti, temveč se nanašajo izključno na zagovornika.

Mnenje, ki ga je v postopku podal strokovnjak nima narave izvedenskega mnenja in ga tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče enačiti z mnenjem, ki ga v kazenskem postopku izdela izvedenec, ki ga je odredilo sodišče. Zato navedeni strošek ne predstavlja potrebnih izdatkov obdolženca.

Zahteve, ki se tičejo izključno interesov zagovornika so nedovoljene.1 Po pravnomočnosti sodbe lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti le osebe, ki so navedene v prvem odstavku 421. člena ZKP. Zagovornik je naveden med temi osebami, vendar je upravičen to izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obsojenca, ne pa tudi v (izključno) svojo korist. Zagovornik torej ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste pravnomočne odločbe, izdane v kazenskem postopku, ki ne zadevajo obsojenca in njegovih pravic ali dolžnosti, temveč se nanašajo izključno na zagovornika.

Mnenje, ki ga je v postopku podal strokovnjak nima narave izvedenskega mnenja in ga tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče enačiti z mnenjem, ki ga v kazenskem postopku izdela izvedenec, ki ga je odredilo sodišče. Zato navedeni strošek ne predstavlja potrebnih izdatkov obdolženca.