Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z opredelitvijo tožnice kot zavezanke za dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem pravilno oprl na določbo drugega odstavka 12. člena ZDavP-2, ki opredeljuje, da se kot zavezanec za davek šteje tudi skrbnik premoženja davčnega zavezanca oziroma plačnika davka. Po presoji sodišča je napačno tožničino stališče, da v konkretnem primeru ni zavezanka za davek.

Investitor, ki je v času uporabe ZGO-1 začel graditi objekt, lahko v skladu s tem zakonom (to je ZGO-1) gradnjo tudi dokonča. Če bi zakonodajalec želel, da se gradnje, ki so v teku, dokončajo po določbah GZ, bi moral to v GZ izrecno predvideti, pri tem pa dosledno spoštovati načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti (2. člen Ustave).

Občina je sicer javnopravni subjekt, vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev.

Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico lahko nastala, 253,13 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog, tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.

Sestavine sklepa o davčni izvršbi določa zakon, ki ne določa, da bi moral sklep vsebovati tudi analitične izračune za vsak znesek, ki se po seznamu izvršilnih naslovov terja od davčnega dolžnika. Takemu prikazu terjatev in obvenosti je namreč namenjena knjigovodska evidenca, ki jo davčni orgn vodi in ki jo ima možnost, zaradi navedbe konkretnih ugovorov, pregledati tudi tožnik.

Pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi se presoja glede na stanje v času njegove izdaje.

Občina je sicer javnopravni subjekt, vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev.

Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico lahko nastala, 143,79 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog, tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Tožeča stranka je v inšpiciranem obdobju od svojih družbenikov kupovala lastne poslovne deleže. Šlo je za več enakovrstnih sklenjenih in izvršenih prodajnih pogodb, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastne poslovne deleže, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožeča stranka, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, ter je v tem pogledu prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Ker sta tožnika uveljavlja, da predmetni objekt od 1. 1. 1998 ne obstaja v enakem obsegu, pisne izjave prič s tem v zvezi pa so neverodostojne, bi prvostopenjski organ predlagane dokaze z zaslišanjem prič kot nepotrebne smel zavrniti le, če bi ugotovil, da je tožnik navedena dejstva že uspel dokazati z drugimi dokazi. Obravnavani primer pa ni takšen, saj je prvostopenjski organ ugotovil ravno nasprotno. Zavrnitev teh dokaznih predlogov z argumentom, da izvedba teh dokazov ne bo spremenila dejanskih ugotovitev organa glede obstoja predmetnega objekta, zato pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Iz sodne prakse Sodišča EU tako izhaja, da je t.i. regularizacija (oziroma legalizacija – op. sod.) mogoča zgolj, kadar se upoštevajo vsi okoljevarstveni predpisi, brez prilagajanja že zgrajenemu objektu.

Pri legalizaciji objekta je treba upoštevati tudi okoljske predpise zaradi spoštovanja ukrepov varovanja okolja in ohranjanja narave

Tako iz izpodbijanega sklepa kot tudi iz listin upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka, pa tudi iz navedb toženke v odgovoru na tožbo, ne izhaja, da bi prvostopenjski organ še pred izdajo sklepa tožniku omogočil predlagati drug instrument zavarovanja, kot je to tožnikova pravica po drugem odstavku 117. členu ZDavP-2, oziroma da bi sam opravil kakršnokoli tehtanje možnih sredstev zavarovanja.

Čeprav je mogoče pritrditi ugotovitvi, da po sklenitvi pravnega posla v tožnici kljub spremembi v lastniški strukturi ni prišlo do bistvenih ekonomskih sprememb v razmerjih med gospodarsko družbo in preostalim družbenikom, ki je sin odsvojiteljev, glede na jasna stališča sodne prakse zgolj ta okoliščina ne zadostuje za zaključek o navideznosti posla in s tem za njegovo neupoštevnost za davčne namene.