Obrazložitev izpodbijane odločbe ne daje odgovora na dilemo, ali je med količinami tudi odpadna embalaža, za katero velja izjema po drugem odstavku 36. člena Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo. Ne da se razbrati, ali so te količine vključene ali izključene; ali jih zbrana odpadna embalaža, to je 352,22 tone, obsega. Povedano pomeni le eno: odločbe ni mogoče preizkusiti. Slednje predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP; tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Izostanek obrazložitve ne dopušča tehtanja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni. V Sloveniji priznani davek pa je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine.

Preko formalnopravne prodaje poslovnih deležev in ob sodelovanju prav za ta namen ustanovljene tožeče stranke, ki so jo lastniško in upravljalsko obvladovali, so družbeniki družbe A. ustvarili shemo, ki jim je omogočila neobdavčeno izplačilo dobička in s tem dosegli davčno ugodnost, ki nasprotuje cilju, ki ga zasleduje davčna zakonodaja.

Iz spisov jasno sledi, da v obravnavanem primeru ne gre za isto zadevo kot v zadevi št. DT 4210-4842/2018, na katero s sklicuje tožeča stranka, temveč da gre za dva, med seboj ločena oziroma samostojna postopka. V zadevi, na katero se tožnica sklicuje, gre namreč za odmero letne dohodnine, medtem ko gre v konkretnem primeru za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti in je torej vrsta davka in s tem predmet odločanja v navedenih zadevah različen.

Na ničnost posla in fiktivnost računa se je po neprerekanih navedbah tožene stranke začela sklicevati šele v davčnem postopku, ko je ugotovila, da ji grozi davčna obveznost. Takšno ravnanje tožnice pa je po presoji sodišča v opreki z načelom vestnosti in poštenja, ki zavezuje stranke postopka, in ki zato ne more biti deležno sodnega varstva. Stranka namreč s sklicevanjem na to, da njeno preteklo ravnanje, ki nasprotuje njenim trenutnim prizadevanjem, ni bilo pravno pomembno, ne more (ne sme) uspeti. Nihče si…

V zakonskih določbah ni videti podlage za odločitev o “neuvedbi” postopka davčne izvršbe in s tem za sklep, ki bi lahko nadomestil že izdani sklep o izvršbi. Zakonska podlaga za tovrstno ukrepanje tudi ni razvidna iz obrazložitve sklepa. Tožena stranka sicer v svojih razlogih navaja, da opisani način odločitve izhaja iz določb ZDavP-2, ne pove pa, kako in katerih. Sodišče zato razlogom davčnih organov ni moglo slediti, temveč je sledilo navedbam tožeče stranke o umanjkanju pravne podlage za izpodbijani sklep ter ga v posledici, iz razloga bistvene kršitve določb postopka, odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči.

Občina je sicer javnopravni subjekt, vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev.

Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico lahko nastala, 866,98 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog, tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.

Sodišče je odklonilo uporabo drugega odstavka 19. člena in prvega odstavka 39. člena Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo v delu, ki od družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) terja prevzem odpadne embalaže, za katero velja prvi odstavek 36. člena Uredbe. Preprosto rečeno, v Uredbi predpisana obveznost DROE, da zagotovijo ravnanje (tudi) z odpadki proizvajalcev, ki niso vključeni v sistem razširjene odgovornosti, nasprotuje Direktivi o odpadkih.

Občina je sicer javnopravni subjekt, vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev.

Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico lahko nastala, 995,66 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog, tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.

Občina je sicer javnopravni subjekt, vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev.

Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico lahko nastala, 253,13 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog, tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.

Če se upravna odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, vendar pa sodišče meni, da je zmotno stališče, da je ena od pravnih posledic, ki se odpravijo, tudi pretrganje zastaranja. Pretrganje zastaranja se ne navezuje na odločbo oziroma njen izrek, temveč na uradno dejanje, usmerjeno v odmero ali izterjavo obveznosti, s katerim je posameznik seznanjen. Odprava odločbe tako ne pomeni, da postopkovno dejanje, usmerjeno v izterjavo obveznosti, ni bilo opravljeno. Učinki odprave odločbe nimajo vpliva na zastaranje odmere davka. Za vprašanje zastaranja izterjave davka ozroma druge obveznosti ne more veljati drugače.