Univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti iz naslova davkov svojega pravnega prednika. Na tej pravni podlagi je urejena tudi obveznost dedičev za izpolnitev davčnih obveznosti iz naslova dohodnine v primeru, ko je davčni zavezanec umrl po odpremi informativnega izračuna dohodnine oziroma potem, ko je že vložil davčno napoved.

Organ na prvi stopnji je dolžan tudi v primeru, ko v pritožbenem postopku na podlagi zakonskega pooblastila svojo pred tem izdano odločbo nadomesti z novo odločbo, s katero zadevo reši drugače, svojo odločitev ustrezno obrazložiti oziroma navesti razloge za odločitev, so ga vodili pri odločanju in narekovali sprejem drugačne odločitve od pred tem sprejete.

V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov neutemeljeni.

Po presoji sodišča je utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, uporabi v konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz nje ne izhaja, kako je davčni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru uporabil relevantno materialno pravo (pravna subsumpcija).

Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan in da ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Kadar davčni organ, kot v obravnavanem primeru, v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se štejejo dejstva, ki so v njem potrjena, za priznana.

Davčni organ bi moral na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in tožniku omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavi. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena, saj se na njej zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP.

Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno…

Upoštevaje med strankama nesporno dejstvo, da je do razveljavitve prvotne prodajne pogodbe s sodno poravnavo prišlo leta 2018, prvotna odmerna odločba pa je bila izdana leta 2014, po presoji sodišča pogoji za obnovo po 89. členu ZDavP-2 niso bili izpolnjeni in je izpodbijana odločba glede tega pravilna.

Besedilo izpodbijane odločbe jasno pokaže, da je davčni organ prikrita izplačila dobičkov ugotovil na podlagi dokumentov, ki jih je zaradi zasledovanja nižanja davčne osnove predložil sam tožnik. Tožnikovo edino preostalo pojasnilo glede starodobnikov je, da “niso tako dragi”, s čimer pa ne izpodbije nosilnega očitka davčnega organa, da je tožnikova družbenica sporne starodobnike odkupila po nižji ceni od tiste, ki jo je zanje plačal tožnik.

2. stavek četrtega odstavka 41. člena ZDoh-2 v ničemer ne ureja vprašanja, ali se pri dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja upošteva višina stroškov prevoza po 3. členu ali po 5. členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Sodna praksa tukajšnjega sodišča izhaja iz kriterija razlikovanja med obema kilometrinama glede na presojo, ali gre v konkretnem primeru za običajne poti v okviru opravljanja dela na osnovi drugega pogodbenega razmerja ali gre za izredne poti, kamor je izvajalec napoten s strani naročnika. Uporabljen je torej kriterij razlikovanja, ki izhaja iz značilnosti opravljanja dela v delovnem razmerju, za katerega pa tožnik upravičeno opozarja na njegovo neustreznost za presojo potnih stroškov v neodvisnem civilnopravnem razmerju, kakršno naj bi bilo tudi njegovo delo predavatelja.

Ko je odmerna odločba izdana, davčni organ vanjo lahko posega zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi, kar je dosti…

Z zavrnitvijo dokaznega predloga je davčni organ tožniku onemogočil dokazovanje pravno odločilnega dejstva, da tožnik na svoj bančni račun na Hrvaškem ni polagal svoje gotovine, marveč gotovino last tretje osebe. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je davčni organ bistveno kršil pravila postopka in posledično zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje.

Obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP je lahko le okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje, relevantno za odločanje v upravnem postopku. Enako velja v davčnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi postopka ni mogoče obnoviti med drugim zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku in tudi nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje samo zase ni obnovitveni razlog. Tudi naknadno pridobljena stališča in mnenja med drugim upravnih organov niso niti novo dejstvo niti nov dokaz v smislu prve točke 260. člena ZUP, saj drugačna razlaga, ki temelji na istem dejanskem stanju, pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo pravil, kar pa ni nov dokaz.