Prvi odstavek 100. člena ZUreP-1 vsebuje izrecno zahtevo po ugotavljanju splošne javne koristi za uvedbo razlastitvenega postopka. Konkretna javna korist pa je predmet odločitve o razlastitvi (prvi odstavek 102. člena ZUreP-1). Razlastitev tako poteka v dveh korakih: upravna enota najprej presodi ali je abstraktna javna korist podana in dovoli uvedbo razlastitve (izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka; prvi odstavek 100. člena ZUreP-1), nato pa odloči o sami razlastitvi (prvi odstavek 102. člena ZUreP-1).

Namen davčne izvršbe je izterjava (neplačane) davčne obveznosti. Pogoj za slednje je veljaven izvršilni naslov, obveznosti iz izvršilnih naslovov pa neprerekano niso bile poravnane.

Poglavitni namen zavarovanja za starševsko varstvo je, da staršem, ki se zaradi skrbi za otroke znajdejo v depriviligiranem položaju glede na ostale družbene skupine, med drugim omogoči lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Navedeno se uresničuje tako, da država zavarovancu, ki zaradi izpolnjevanja starševskih nalog dela krajši delovni čas, zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost do polne delovne obveznosti.’ Tak zavarovanec je torej dejansko zavarovan za polni delovni čas in se tako obravnava v vseh primerih, kjer je za uresničevanje določene koristi ali pravice predpisan pogoj zavarovanosti za polni delovni čas. V nasprotnem primeru bi bila pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega brez učinka.

Prvostopenjski organ je izpodbijana sklepa o davčni izvršbi pravilno izdal v skladu s podatki po stanju, ki je bilo takrat izkazano. Odločitev, da se odpravi odmerna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, je bila sprejeta po izdaji izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi, zato na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov ne more vplivati. Takšna sprememba okoliščin, torej odprava izvršilnega naslova pa lahko povzroči ustavitev davčne izvršbe.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica s pogodbo o neodplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 26. 3. 2018, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, na svojega moža neodplačno prenesla 100 % poslovni delež v družbi A., d. o. o. Iz pogodbe ni razvidno, da bi bil poslovni delež, ki je predmet pogodbe, skupno premoženje obeh pogodbenih strank. Pravilno je stališče toženke, da navedeni pravni posel z davčnega vidika pomeni odsvojitev kapitala v smislu 94. člena ZDoh-2.

Ker je tožeči stranki informativni izračun dohodnine bil vročen, se ta ne more uspešno sklicevati na zakonsko dolžnost vložitve napovedi za odmero dohodnine do 31. 7. tekočega leta za preteklo leto, saj je ta predpisana zaradi izpodbijanja domneve vročitve (85. člen ZDavP-2) za primere, ko davčni zavezanec informativnega izračuna dohodnine sploh ni prejel.

S tem, ko je informativni izračun dohodnine pridobil učinek vročene davčne odločbe, ni mogoče več vložiti samoprijave. Zato je sklep o zavrženju napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, vložene po vročitvi (in dokončnosti ter pravnomočnosti) odmerne odločbe, pravilen in utemeljen na zakonu.

Zamudne obresti in stroški postopka kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožeči stranki.

Iz spisov sledi, da so bili gotovinski dvigi denarja s TRR družbe nesporno opravljeni. Spora tudi ni o tem, da evidentiranje dvigov v poslovnih knjigah omenjene družbe ni izkazano, ne v postopku DIN in tudi ne v postopku obnove. Iz podatkov, zbranih v postopku DIN in v obnovljenem odmernem postopku, pa je razvidno, da je zadevna sredstva s TRR družbe dvigal tožnik, saj je bil v času od 27. 8. 20214 do konca leta 2014, in s tem v času, ko so bili dvigi opravljeni, edini pooblaščen za dvige denarja pri banki. To namreč sledi iz podatkov, pridobljenih od B., d.d., konkretno iz tam deponiranih podpisov za družbo A. in kar med strankama niti ni sporno. Zato tožnik z zanikanjem svoje aktivne vloge pri obravnavanih dvigih in pri prejemu denarja ne more biti uspešen.

Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Tožnica davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke.

Tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2.

Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala…

Prvostopenjski organ in toženka sta zavzela nepravilno stališče, da gre pri odmeri akontacije davka od dohodka iz dejavnosti v postopku davčnega nadzora v razmerju do letne odmere dohodnine za odločitev o predhodnem vprašanju ter s tem za obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča pa izhaja, da je odmera akontacije dohodnine sicer samostojna pravna celota in je predmet drugega postopka, kar pa še ni zadosten razlog za opredelitev te odločitve kot odločitve o predhodnem vprašanju, na katero bi bil davčni organ pri odmeri letne dohodnine vezan.