Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od neutemeljeno obračunanega DDV, zaračunanega z odpravljeno upravno odločbo.

Podlaga zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ni v ZDavP-2. Po ZDavP-2 namreč postopajo davčni organi in nosilci javnih pooblastil, če so z zakonom pooblaščeni za pobiranje davkov (2. člen ZDavP-2), tožena stranka pa pri odmeri komunalnega prispevka ni nastopala v tej funkciji.

Prenos poslovne dejavnosti pomeni prenos funkcionalne in ekonomske poslovne celote, ki vključuje sredstva (materializirana in nematerializirana osnovna sredstva) in možnost nadaljnjega izvajanja poslovne dejavnosti. Pri tem je bistveno, da se mora ugotoviti, da je bil tak prenos izveden brez ustreznega tržnega nadomestila (kot velja pri prenosu premoženja na podlagi prve povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2) med pridobiteljem in prenositeljem. To pa tudi pomeni, da porok jamči za poplačilo tujega davčnega dolga le do ocenjene vrednosti tako prenesene poslovne dejavnosti.

V obravnannem primeru se ugotavlja prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij z dobavitelji, pa tudi z najemodajalcem, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), z isto delovno silo (pri čemer pravna podlaga zaposlitve oziroma pomanjkanje le-te za odločitev ni bistveno), pod istim imenom oziroma znakom gostilne (goodwill), tudi oprema je bila…

Situacija vračila že odmerjenega davka zaradi razveljavitve pogodbe in situacija neodmere davka zaradi razveljavitve z učinkom ex tunc (ali ugotovitve neobstoja pogodbe) sta si po nastanku obdavčljivega dogodka, a še pred odmero davka, v bistvenih okoliščinah tako podobni, da ni utemeljenega razloga za njuno drugačno davčno obravnavo. V obeh primerih gre za presojo okoliščin odprave davčnih posledic prvotnega pravnega posla. V obeh primerih gre tudi za odmero davka od dobička iz kapitala, ki se odmeri darovalcu, pri čemer se ta davek odmeri po v bistvenem enakih pravilih. Zaradi teh, v bistvenem enakih okoliščin, je primerno tudi vprašanje neodmere davka iz razlogov, ki nastanejo po nastanku obdavčljivega dogodka, obravnavati po istih pravilih.

V primeru obdavčitve dobička iz kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti naknadnih pravnih poslov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko…

Z izpodbijano odločbo so bile tožniku od davčnih obveznosti, ugotovljenih v ponovnem postopku davčnega nadzora, ki so že bile plačane pred izdajo odločbe v ponovnem postopku, obračunane obresti po noveliranem 95. členu ZDavP-2, tj. po 7 % letni obrestni meri, ki so bile višje od obresti, ki so bile od istih davčnih obveznosti tožniku obračunane za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila davka po pravilih, ki so veljala v navedenem obrestovalnem obdobju, tj. po 12-mesečnem EURIBORju po predhodno veljavnem 95. členu ZDavP-2. Tako je bilo pri odmeri po izpodbijani odločbi materialno pravo napačno uporabljeno. Pri tem pa ni relevantno, kar izpostavlja toženka, da USRS v cit. odločbi ni sprejelo stališča glede namena 7 % obrestne mere, saj v konkretnem primeru, ne glede na njen namen, le-ta sploh ne bi smela biti uporabljena. V ponovnem postopku bi tožniku lahko bile obresti obračunane po višji obrestni meri po noveliranem 95. členu ZDavP-2 le, če davčna…

V konkretnem primeru ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2017. Tožnica pa s tožbo zasleduje prav tak izid postopka. Primarno zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in na podlagi 65. člena ZUS-1 samo odloči tako, da ugotovi, da je bil davek že plačan in isti postopek (ponovno) ustavi. Tožnica torej od sodišča v bistvu zahteva enako odločitev, kot jo je že sprejel davčni organ, tj. ustavitev postopka odmere dohodnine od dobička iz kapitala iz razloga, ker je bil davek že plačan. Odprava sklepa o ustavitvi postopka in ponovna ustavitev postopka z vidika tožničinega pravnega položaja pomeni popolnoma enak rezultat. Tožničin pravni položaj se torej v primeru ugoditve tožbi ne bi v ničemer izboljšal oziroma spremenil, tudi ne v primeru, da bi bila ugotovitev, da je bil davek že plačan, del izreka odločbe oziroma sodbe.

Zastaralni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 je za vsako od obveznosti začel teči s potekom roka, ki je bil za plačilo vsake posamezne obveznosti določen z odmernimi odločbami, pretrgan pa je bil še pred potekom petletnega zastaralnega roka, in sicer z izdajo sklepov o davčni izvršbi na tožnikove premičnine. Izdaja sklepa o davčni izvršbi namreč predstavlja uradno dejanje davčnega organa, katerega namen je izvršitev obveznosti, ki ima po drugem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 126. člena ZDavP-2 za posledico pretrganje zastaranja in s tem vnovičen začetek teka zastaralnega roka.

Davčni dolg, zavarovan s hipoteko, v poplačilo katerega je bil še pred njegovim zastaranjem vložen predlog za izvršbo na nepremičnino, po zakonu ne more prenehati s potekom absolutnega zastaralnega roka (po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2) oziroma z odpisom zaradi zastaranja pravice do izterjave (po četrtem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka…

Pravni subjektiviteti samostojnega podjetnika in nosilca poslovne dejavnosti pravno nista ločeni, kar pomeni, da obveznost z izbrisom dolžnika (samostojnega podjetnika posameznika) iz sodnega registra ne preneha, ampak se izterja iz premoženja dolžnika kot fizične osebe.

Četudi bi morala biti sankcija za prekršek po določbi tretjega odstavka 14.b člena ZP-1 v izreku prekrškovne odločbe naložena tožnici kot fizični osebi, ki je bila nosilec statusne oblike, ta pomanjkljivost ne ovira izvršitve odločbe. Navedba statusa kršitelja namreč ne vpliva na identifikacijo zavezanca za izpolnitev obveznosti, zoper katerega je po določbah ZDavP-2 mogoče začeti postopek davčne izvršbe. V vsakem primeru je nosilec obveznosti tudi po prenehanju dejavnosti še vedno isti pravni subjekt – v obravnavanem primeru tožnica, zoper katero je bila zaradi neprostovoljnega plačila dolgovanih obveznosti z izpodbijanimi sklepi v skladu z zakonom začeta davčna izvršba.

V Uradnem listu RS je bila 5. 11. 2019 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (ZDoh-2V), ki stopnje obdavčitve zvišal in sicer: po dopolnjenih petih letih imetništva kapitala: 20 %, po dopolnjenih desetih letih imetništva kapitala: 15 % in po dopolnjenih petnajstih letih imetništva kapitala: 10 %. V skladu s prehodno določbo 30. člena ZDoh-2V, je ta novela začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (torej 6. 11. 2019), uporabljala pa se je za davčna leta, ki so se začela z vključno 1. 1. 2020. Ker je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2020 na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu poslovnega deleža, sklenjeni 20. 10. 2020, je davčni organ pravilno uporabil določbo 132. člena ZDoh-2 v besedilu, kot je bilo predpisano z novelo ZDoh-2V. V primeru odtujitve kapitala po dopolnjenih petnajstih letih imetnštva pa v letu 2020 ni več…

Razlogovanje tožnika v zvezi z obračunom prispevkov za socialno varnost in davčnega odtegljaja za leto 2018 iz naslova neupravičeno izplačanih povračil stroškov in detašmaja, ker da davčni organ zanemarja dejstvo, da so delavci, kljub temu, da niso bili zavarovani na podlagi 002, delali v tujini, kar po stališču tožbe pomeni, da so delavcem v tem primeru, kolikor jim ni priznan detašma, pripadale dnevnice ter povračila stroškov prevoza na službeni poti, ni utemeljeno. Ti delavci niso bili na službeni poti, ampak so opravljali delo po pogodbah o zaposlitvi. Službena pot pa je le tista pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi, zato tudi povračila stroškov službenih poti tožnikovim zaposlenim v tem primeru ne pripadajo.

Davčno priznan je vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Pri ugotavljanju dobička se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva in okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej če iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov pravne osebe. Davčno priznan odhodek za pravno osebo torej predstavlja določen doprinos k njenemu poslovanju in ima zanjo izmerljivo korist.

V zadevi se izkaže, da je tožnica od svojega zakonitega zastopnika kupila staro jadrnico, potrebno obnove, jo na lastne stroške popravila oziroma usposobila in te stroške neupravičeno uveljavljala v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb. Odhodki, povezani s popravilom jadrnice, niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov. Tožnica ni (bila) registrirana za opravljanje dejavnosti oddajanja plovil v najem niti te…