Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, kar poudarja tudi tožnik, je s tem po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski pogoj iz besedila 2. alineje tretjega odstavka 48. člena in prvega odstavka 59. člena ZDoh-2, da je bila pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.

Po presoji sodiša sta davčni organ in tožeka prezrla smisel koriščenja pravic iz naslova starševskega varstva, ki je v tem, da se takšno osebo glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas.

Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni…

.Pojmovno je treba razumeti, da je izhodišče drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 v pooblastilu hierarhičnega nadzora zaradi (očitno) prekršenega materialnega zakona. Kršitev materialnega predpisa pa pomeni napačno razlago oz. uporabo materialnega predpisa, med katere neustavni posegi v procesne pravice, kot rečeno, ne sodijo.

Tožnik bi bil za polno varovanje svojih pravic mogel vložiti redno pravno sredstvo, ki je učinkovito v polnem pomenu pomenu besede, saj omogoča najširši obseg uveljavljanja in poprave zatrjevanih kršitev. Neprerekano ostaja, da tega ni storil, posledic te svoje opustitve pa po presoji sodišča ne more prevaliti na domnevno premajhen nabor razlogov za uveljavitev izrednega pravnega sredstva po 88. členu ZDavP-2.

Sodišče se s tem ne strinja in sodi, da čakanje na pojasnilo FURS-a na vprašanje glede izpolnjevanja REK obrazca, za kar je v zadevi šlo, ni razlog za odstop od splošnega pravila glede roka za plačilo davčnega odtegljaja, kot ga določa prvi odstavek 283. členu ZDavp-2. Takšne posledice na tek roka ne določa nobena določba ZDavP-2, sodišče pa se tudi ne strinja, da bi v okoliščinah konkretnega primera to zahtevalo načelo vestnosti in poštenja ter načelo pomoči po 7. členu ZDavP-2. Davčni odtegljaj se obračunava po sistemu samoobdavčitve, kot tudi pomemben del ostalih davčnih obveznosti (prvi odstavek 49. člena ZDavP-2).

Tožnik se je sam odločil oddati obračun davčnega odtegljaja kot obračun po izteku roka in ne po postopku samoprijave, posledično je tudi na njegovi strani razlog, da so mu bile obresti obračunane po 95.a členu ZDavP-2 v povezavi s 96. členom ZDavP-2.

Sodišče torej sodi, da je bil tožnikov zahtevek na stornacijo…

Po presoji sodišča je treba pritrditi tožnici, da so bila z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov za zaslišanje omenjenih oseb kršena pravila postopka. Cit. 98. člen ZDoh-2 ne veleva, da bi bilo sporne stroške moč dokazovati le s kakšnimi predpisanimi dokazili. Ne vsebuje torej dokaznega pravila in ne omejuje možnosti dokazovanja. Vendar pa sta prvostopenjski in drugostopenjski davčni organ z apriorno zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki jih je podala tožnica, po presoji sodišča omejila pravico tožnice do dokazovanja.

Sodišče pripominja tudi, da je morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov, kolikor pridejo v poštev, jasni in določni, kar pomeni, da mora biti razviden nosilni razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Zgoraj opisano kopičenje razlogov s strani toženke, pa je po presoji sodišča neustrezno, saj vnaša v toženkino odločitev nejasnost.

V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal odškodninsko odgovornost države zaradi izdaje nepravilnega posamičnega upravnega akta in ne zaradi zakonodajne protipravnosti. Zato je pomembna le presoja, ali ravnanje davčnih organov, ki po ugotovitvah sodišča druge stopnje nadrejenih organov niso opozorili na morebitno protiustavnost ZDavP-2, predstavlja protipravno ravnanje, ki je po 26. členu Ustave predpostavka za odškodninsko odgovornost države.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je na protiustavnost določbe 68.a člena ZdavP-2 že med zakonodajnim postopkom opozorila zakonodajna-pravna služba Državnega zbora. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2G) je za vlado pripravilo Ministrstvo za finance. V zakonodajnem postopku je v imenu vlade sodelovalo takratno vodstvo Ministrstva za finance. To vodstvo kljub temu, da je bilo v zakonodajnem postopku s strani zakonodajnopravne službe Državnega zbora…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da se navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident ene države pogodbenice dosega v drugi državi pogodbenici, računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v drugi državi pogodbenici, ki se vštevajo v davčno osnovo?

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je organ za BPP tožniku nagrado za sestavo citiranih elektronskih sporočil priznal po tar. št. 46/1 OT (in jih je torej štel za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v OT niso posebej ovrednotene), ter ne po tar. št. 39 OT, kot je tožnik uveljavljal v priglašenem stroškovniku. V tem delu je obrazložitev organa za BPP izostala, zato sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa tudi ne more preizkusiti. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega in tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

Po presoji sodišča gre tako za enakovrsten primer kot v zadevi X Ips 26/2018. Ni namreč treba, da bi bil edini cilj opisane sheme, neupravičena pridobitev davčne ugodnosti, oz., povedano drugače, lahko obstajajo tudi drugi, nedavčni cilji, ki pa niso bistveni.4 Ravno na takšen način pa tudi v obravnavanem primeru lahko razumno sklenemo, da tožnik ni dokazal takšnih drugih, ekonomskih ciljev obravnavane transakcije. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe holdinška struktura ni zaživela in C. sploh ne deluje kot obvladujoča holding družba, tožnik pa tozadevno v tožbi le ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in so bile v izpodbijani odločbi že argumentirano zavrnjene.

Ob ugotovitvi, da zaračunanih storitev nista izvedli družbi (sami ali preko podizvajalcev), ki sta jih zaračunali, ni izpolnjen prvi od zgoraj naštetih pogojev, torej izvedba storitve s strani drugega davčnega zavezanca. Ta pogoj po naravi stvari, logično pa to izhaja tudi iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1, zahteva, da zaračunane storitve izvede izdajatelj računa (sam ali preko podizvajalcev). Ne zadošča torej zgolj objektivno dejstvo, da so bile aktivnosti izvedene, kot to zmotno trdi tožnik. Sporni trije računi so bili, tudi po oceni sodišča, fiktivni, saj se poslovni dogodek, ki je na njih naveden, v resnici ni zgodil. Pravice do odbitka vstopnega DDV za neobstoječe dobave oziroma storitve pa ni mogoče priznati.

Deveta točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 namreč pomeni izjemo od splošnih pravil o nastanku obdavčljivega dogodka in obveznosti plačati izhodni DDV, iz katerih izhaja, da obveznost na splošno nastane ob dobavi blaga ali storitev,…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da se navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident ene države pogodbenice dosega v drugi državi pogodbenici, računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v drugi državi pogodbenici, ki se vštevajo v davčno osnovo?