V zadevi so izkazana odstopanja med dejanskimi zalogami in predloženimi karticami nabave in porabe materiala (pijače), ki jih je predložil tožnik, iz česar izhaja, da tožnik ne izkazuje pravilnega stanja zalog, kot je to obsežno in argumentirano pojasnil davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Posledično je zato pravilna ugotovitev, da tožnikov obračun za obravnavano obdobje temelji na neresničnih podatkih.

Davčni organ je pravilno ocenil, da tožnik ni evidentiral vsega prometa, ki ga je v inšpiciranem obdobju izvajal v svojih lokalih (tožnik ni za vse svoje storitve prodaje pijač izdal račune). Tožnik v svojem računovodstvu ni zagotovil pravilnih in dovolj podrobnih podatkov, da bi omogočil pravilno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV (85. člen ZDDV-1) in tako v svojih obračunih DDV-O ni izkazal pravilne davčne osnove. Iz dejanskega stanja izhaja, da ni evidentiral vseh svojih prihodkov in…

V zadevi so izkazana odstopanja med dejanskimi zalogami in predloženimi karticami nabave in porabe materiala (pijače), ki jih je predložil tožnik, iz česar izhaja, da tožnik ne izkazuje pravilnega stanja zalog, kot je to obsežno in argumentirano pojasnil davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Posledično je zato pravilna ugotovitev, da tožnikov obračun za obravnavano obdobje temelji na neresničnih podatkih.

Davčni organ je pravilno ocenil, da tožnik ni evidentiral vsega prometa, ki ga je v inšpiciranem obdobju izvajal v svojih lokalih (tožnik ni za vse svoje storitve prodaje pijač izdal račune). Tožnik v svojem računovodstvu ni zagotovil pravilnih in dovolj podrobnih podatkov, da bi omogočil pravilno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV (85. člen ZDDV-1) in tako v svojih obračunih DDV-O ni izkazal pravilne davčne osnove. Iz dejanskega stanja izhaja, da ni evidentiral vseh svojih prihodkov in…

V zadevi pa ni sporno, da so bili pravni posli sklenjeni in realizirani, davčni organ navaja, kako so potekali, s tem, da je lastništvo nad terjatvami in obveznostmi prehajalo med konkretnima fizičnima osebama (A. A. in C. C.) in tožnikom. Ali so navedeni posli oziroma kateri od navedenih poslov ustvarili pogoje za to, da je prišlo do izplačila sredstev na način, ki po svoji formi ustreza pogojem obdavčenja dividend (90. člen ZDoh-2) pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja.

Ker je tožnik v celoti obdavčen od pokojnine v ZDA, se v Sloveniji ta prejemek ne obdavči in se ne vključi v davčno osnovo. Skladno s četrtim odstavkom 23. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja pa se lahko upošteva pri izračunu višine dohodnine od preostalega obdavčljivega dohodka rezidenta Slovenije, na način, kot je razvidno v 110. členu ZDoh-2. Zato se tudi odbitek tujega davka v obravnavanem primeru ne prizna, kot pravilno navajata oba davčna organa, saj ne gre za pokojnino, ki se vključi v davčno osnovo za dohodnino v Sloveniji in zato tožnik tudi ne more uveljaviti odpravo dvojnega obdavčenja z metodo odbitka, temveč je tudi po presoji sodišča davčni organ pravilno priznal tožniku uveljavljanje oprostitve po mednarodni pogodbi (247. člen ZDavP-2).

Iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, kako je tožena stranka prišla do ugotovitve o višini dolgovanega zneska, glede na to, da v izpodbijanem sklepu ni nobenih dejstev o določitvi stroškov iz sodnega postopka – torej o razliki med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Ali je tožena stranka tožniku naložila denarno obveznost, ker naj bi se tožnik s poravnavo odpovedal uveljavljati povrnitev stroškov od nasprotne stranke, iz sklepa ni razvidno.

Iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, kako je tožena stranka prišla do ugotovitve o višini dolgovanega zneska, glede na to, da v izpodbijanem sklepu ni nobenih dejstev o določitvi stroškov iz sodnega postopka – torej o razliki med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Ali je tožena stranka tožniku naložila denarno obveznost, ker naj bi se tožnik s poravnavo odpovedal uveljavljati povrnitev stroškov od nasprotne stranke, iz sklepa ni razvidno.

Iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, kako je tožena stranka prišla do ugotovitve o višini dolgovanega zneska, glede na to, da v izpodbijanem sklepu ni nobenih dejstev o določitvi stroškov iz sodnega postopka – torej o razliki med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Ali je tožena stranka tožniku naložila denarno obveznost, ker naj bi se tožnik s poravnavo odpovedal uveljavljati povrnitev stroškov od nasprotne stranke, iz sklepa ni razvidno.

Zavrnitev pravice do odbitka DDV je izjema od temeljnega načela, ukrepi, ki se zahtevajo od davčnih zavezancev, ne smejo preseči tistega, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. V obravnavani zadevi iz izpodbijane odločbe okoliščine, ki bi omogočale zaključek, da je tožnik vedel, da je sodeloval pri goljufivih transakcijah, ne izhajajo. Obrazložitev se namreč v glavnem nanaša na presojo pomanjkljivosti v predloženi listinski dokumentaciji ter okoliščin na strani družb, ki so izdale sporne račune. Pri presoji objektivnih okoliščin v obravnavani zadevi je ključno, na kar se nanašajo tudi tožnikovi ugovori, da zgolj zato, ker sta izdajatelja računov ravnala nezakonito, davčnemu zavezancu – tožniku še ni mogoče zavrniti pravice do odbitka vstopnega DDV, če tožnik nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost oziroma goljufijo na področju dejavnosti izdajateljev računov. Ob predpostavki, da so bile storitve opravljene s pomočjo drugih…

Zavrnitev pravice do odbitka DDV je izjema od temeljnega načela, ukrepi, ki se zahtevajo od davčnih zavezancev, ne smejo preseči tistega, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. V obravnavani zadevi iz izpodbijane odločbe okoliščine, ki bi omogočale zaključek, da je tožnik vedel, da je sodeloval pri goljufivih transakcijah, ne izhajajo. Obrazložitev se namreč v glavnem nanaša na presojo pomanjkljivosti v predloženi listinski dokumentaciji ter okoliščin na strani družb, ki so izdale sporne račune. Pri presoji objektivnih okoliščin v obravnavani zadevi je ključno, na kar se nanašajo tudi tožnikovi ugovori, da zgolj zato, ker sta izdajatelja računov ravnala nezakonito, davčnemu zavezancu – tožniku še ni mogoče zavrniti pravice do odbitka vstopnega DDV, če tožnik nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost oziroma goljufijo na področju dejavnosti izdajateljev računov. Ob predpostavki, da so bile storitve opravljene s pomočjo drugih…

Revizija se dopusti glede vprašanj:

− “Ali je sodišče v konkretnem primeru izvedlo pravilno materialno presojo kriterijev glede povečanja premoženja davčnega zavezanca ob razveljavitvi pogodbe o prenosu poslovnega deleža?

− Ali je sodišče v konkretnem primeru materialno pravilno presodilo, da po odpadli pravni podlagi prenosa poslovnega deleža ni bilo vzpostavljeno prvotno stanje v smislu enega izmed pogojev za vračilo plačanega davka od dobička iz kapitala na temelju analogne uporabe 16. člena ZDPN-2?”