Začetek stečajnega postopka zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine ni ovira za priposestvovanje ter nepremičnine v primerih, ko se pogoji priposestvovanja še niso izpolnili do začetka stečajnega postopka. Objava oklica o začetku stečajnega postopka nad zemljiškoknjižnim lastnikom sama po sebi nima za posledico nedobrovernosti priposestvovalca.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

“Ali je določba drugega stavka prvega odstavka 99. člena ZDoh-2, na podlagi katere je davčni organ zavezanki odmeril davek od dobička iz kapitala od odsvojitve poslovnega deleža na podlagi odplačne pogodbe ob upoštevanju primerljive tržne cene kapitala ob odsvojitvi namesto ob upoštevanju ob odsvojitvi pogodbeno določene in dejansko prejete kupnine za odsvojen poslovni delež, ki je bila enaka vrednosti kapitala ob pridobitvi (tj. vplačanemu osnovnemu vložku), tako da zavezanka dobička, ki bi se odrazil v ekonomskem povečanju njenega dohodka, ni ustvarila, neskladna z načelom enakosti, načelom davčne pravičnosti in enakomerne porazdelitve davčnih bremen iz 14. člena Ustave in je bilo nedopustno poseženo v zavezankino pravico do zasebne lastnine iz 33. člena in 67. člena Ustave, pravico do splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave in pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena…

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-85/21-11 z dne 24. 10. 2024 ocenilo, da 95. člen ZDavP‑2 tudi po spremembi z novelo ZDavP-2J ni v neskladju ne z 2. in ne 29. členom Ustave.

Tudi davčne obresti nastanejo tako kot samo davčno razmerje, po volji zakonodajalca, takoj, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji (ex lege), za vsak dan v obdobju obrestovanja in ne šele z izdajo akta, v katerem bi bile ugotovljene. S tega vidika je mogoče govoriti tudi o (do uveljavitve spremembe) zaključenem pravnem položaju davčnih zavezancev glede obrestne obveznosti iz 95. člena ZDavP-2, v katerega pa je, če se sprejme razlaga Upravnega sodišča, očitno povratno obremenjujoče poseženo, saj so za obdobje, ko novela še ni veljala (za obdobje pred 1. 1. 2017), dolžni na podlagi kasneje zaključenega davčnega inšpekcijskega postopka plačati obresti, ki jim sproti niso nastajale, saj je bila obrestna mera nižja.

Ob uporabi določbe prvega odstavka 71. člena…

Po presoji sodišča je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da mu neposredno grozi nelikvidnost ter plačilna nesposobnost ter posledično kapitalska neustreznost zaradi blokade denarnih sredstev in posledično postopek zaradi insolventnosti. Da je to verjetno, tožnik izkazuje z navedbami, ki imajo podlago v bilanci stanja za leto 2024, med drugim s konkretnimi podatki in številkami in zaključki, ki jim sledijo, iz katerih izhaja, da plačila davčne obveznosti ne more izvesti v breme obstoječih takoj likvidnih sredstev in da je potrebno unovčevanje drugih kratkoročnih in dolgoročnih sredstev ali zadolževanje. Ker hkrati ne bo imel denarnih sredstev, tožnik ne bo zmožen pravočasno plačevati obveznosti daljše obdobje, kar lahko povzroči kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposobnost in trajno nelikvidnost in posledično postopek zaradi insolventnosti.

Kolikor se prodajalka odloči, da bo kupnina nižja od dejanskega prirasta vrednosti, navedeno ne more vplivati na obdavčitev, saj na podlagi zakonskih določb ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev odsvojitve kapitala (92. člen, 97. člen, 98. člen, 99. člen, 101. člen, 102. člen in 104. člen ZDoh-2) ni mogoče sklepati, da je višina prejete kupnine ali način izplačila kupnine lahko dejavnik, ki vpliva na višino davčne osnove. Odločitev za odsvojitev poslovnega deleža in s tem tudi prirasta vrednosti po bistveno nižji vrednosti kot je tržna vrednost in za nesorazmerno kupnino, sodi v sfero gospodarske svobode pogodbenih strank, torej tudi davčnega zavezanca in njegovega razpolaganja s premoženjem. Vendar pa lahko davčni organ poseže v pogodbeno avtonomijo davčnih zavezancev za odmero davka in ugotavlja dejansko stanje za obdavčitev po ekonomski vsebini, kar pomeni, da ni vezan na višino kupnine, kot so jo kapitalu (odsvojenemu poslovnemu deležu) določile pogodbene…

V zvezi z uveljavljanjem stroškov po 45. členu ZDoh-2 je FURS pripravil obrazec, v katerega davčni zavezanci vnesejo podatke o dejanski dnevni prisotnosti na delu za potrebe obračunavanja stroškov prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela, z že pripravljenima tabelama po posameznih mesecih, davčni zavezanec pa s podpisom vloge tudi izjavi, da so podatki resnični in pravilni. Zakon izrecno ne predpisuje, v kakšni obliki bi naj bil seznam dejanske prisotnosti na delu, temveč je ključno, da davčni zavezanec izkaže dejansko prisotnost na delu, prav tako pa zgolj sklicevanje tožene stranke na Navodila za izpolnjevanje obrazca ne zadostijo materialno pravno podlagi, ki mora biti za takšno zahtevo v odločbi organa odločanja navedena, in je v predmetnem primeru izostala.

Zaslišanje stranke je eno izmed dokaznih sredstev, naloga organa pa je, da opravi presojo verodostojnosti izjave zavezanca, ki jo poda neposredno pred organom, v luči vsakega izvedenega…

Opustitev vložitve odgovora na tožbo ali vložitev neobrazloženega ugovora v upravnem sporu nima posledic, kot jih v takih primerih predpisuje ZPP. Vložitev odgovora na tožbo je po določbah ZUS-1 strankina pravica in ne sodelovalna dolžnost, nespoštovanje katere je sankcionirano. Možna posledica opustitve odgovora na tožbo izhaja le iz 62. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče brez predhodne izjave sodbo opre na dejstvo, ki ni sporno in mu stranke niso ugovarjale.

Pravica do pravnega sredstva je lahko učinkovita le, če je odločba najprej polno obrazložena, kar pomeni, da mora biti obrazložena na tako konkreten način, da bo omogočena presoja, ali je organ v zadostni meri izpolnil vse zahteve, ki mu jih glede ugotovitvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe. Zahteva po obrazložitvi ugotovljenega dejanskega stanja od davčnega organa terja, da v odločbi jasno in konkretno opredeli višino in čas posameznega dviga, ki ga organ šteje kot…

Sodišče zaključuje, da tožnica ni izkazala neskladnosti nameravane gradnje z določbami prostorskega izvedenega akta, torej svojih trditev o neustreznem medsebojnem odmiku, zaradi katerega bi nov objekt škodljivo vplival na bivalne pogoje prebivalcev v soseščini ali na rabo sosednjih parcel, saj za svoje trditve v upravnem postopku ni predložila dokazil, čeprav bi te morala skladno s petim odstavkom 39. člena GZ.

Po presoji sodišča tako v konkretnem primeru ni šlo za formalno nepopolno vlogo, ki bi terjala dopolnitev, temveč za vprašanje pristnosti potrditve vsebine seznama dejanske prisotnosti na delu s strani delodajalca. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred sprejemom odločitve nedvoumno razčistiti, če je davčni organ štel, da zgolj izpolnjen obrazec in predložena celoletna plačilna lista ter plačilni listi za mesec junij in november 2019 ne zadostujejo.

Toženka je s tem, ko ni izvedla zaslišanja tožnika, kljub njegovi izrecni zahtevi, bistveno kršila pravila postopka, saj je tožniku kot zavezancu kršila pravico do izjave v postopku neposredno pred organom odločanja. Drži, da je tožnik šele v pritožbi predložil potrjene obrazce, vendar je navedel tudi razlog za takšno postopanje, katerega bi organ bil dolžan preveriti. Prav tako pa je predložil tudi vse plačilne liste, ki sicer niso sestavni del obrazca, so pa potrjevale letno izplačilo plač…

Tožnica, ki je odvetnica in je bila v kazenskem postopku postavljena kot zagovornica po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP, se ne strinja z odmero nagrade za storitve, opravljene v kazenskem postopku. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagardi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. Odločitev rednih sodišč se ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je zato tožbo zavrglo.