Neutemeljeni so tožbeni očitki, da ni prišlo do povečanja ekonomskega položaja tožnice, saj zakonska določba 94. člena ZDoh-2 glede dajanja kapitala v dar, torej neodplačno odsvojitev kapitala, za kar gre v obravnavani zadevi odsvojitve 100 % deleža tožnice v navedeni družbi po pogodbi o podaritvi poslovnega deleža, kar se šteje za odsvojitev kapitala in za obdavčljiv dogodek po navedeni določbi, čemur tožnica neutemeljeno nasprotuje, prav tako pa obravnavani primer ni določen med neobdavčljivimi odsvojitvami kapitala po 95. členu ZDoh-2, kot smiselno navaja tožnica.

Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni.

V Sloveniji priznani davek je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve iz mednarodne konvencnije, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine.

Glede na v ZDoh-2 uveljavljeno načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije ter upoštevaje metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčenja je treba…

Tožnik ima prav, ko navaja, da dobiček iz poslovanja ni namenjen poplačilu obveznosti, v konkretnem primeru poplačilu terjatev, ki jih ima tožnik do družbe, in da zato poslovanje družbe z izgubo še ne pomeni, da terjatve ne bodo poplačane. To, da terjatve ne bodo poplačane iz dobička, sicer na načelni ravni drži, je pa poslovanje z izgubo tudi po presoji sodišča vsaj okoliščina oziroma takšen indic, ki kaže na težave pri poslovanju omenjene družbe in s tem na verjetnost, da za poplačilo terjatev ne bo dovolj sredstev oziroma premoženja, in da zato terjatve ne bodo poplačane. Več od verjetnosti pa se po presoji sodišča, ob dejstvu ugotavljanja pričakovane in s tem verjetne davčne obveznosti, tudi v pogledu ostalih okoliščin, ki utemeljujejo odrejeno zavarovanje, ne zahteva.

Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Prvi odstavek 100. člena ZUreP-1 vsebuje izrecno zahtevo po ugotavljanju splošne javne koristi za uvedbo razlastitvenega postopka. Konkretna javna korist pa je predmet odločitve o razlastitvi (prvi odstavek 102. člena ZUreP-1). Razlastitev tako poteka v dveh korakih: upravna enota najprej presodi ali je abstraktna javna korist podana in dovoli uvedbo razlastitve (izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka; prvi odstavek 100. člena ZUreP-1), nato pa odloči o sami razlastitvi (prvi odstavek 102. člena ZUreP-1).

Namen davčne izvršbe je izterjava (neplačane) davčne obveznosti. Pogoj za slednje je veljaven izvršilni naslov, obveznosti iz izvršilnih naslovov pa neprerekano niso bile poravnane.

Poglavitni namen zavarovanja za starševsko varstvo je, da staršem, ki se zaradi skrbi za otroke znajdejo v depriviligiranem položaju glede na ostale družbene skupine, med drugim omogoči lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Navedeno se uresničuje tako, da država zavarovancu, ki zaradi izpolnjevanja starševskih nalog dela krajši delovni čas, zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost do polne delovne obveznosti.’ Tak zavarovanec je torej dejansko zavarovan za polni delovni čas in se tako obravnava v vseh primerih, kjer je za uresničevanje določene koristi ali pravice predpisan pogoj zavarovanosti za polni delovni čas. V nasprotnem primeru bi bila pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega brez učinka.

Prvostopenjski organ je izpodbijana sklepa o davčni izvršbi pravilno izdal v skladu s podatki po stanju, ki je bilo takrat izkazano. Odločitev, da se odpravi odmerna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, je bila sprejeta po izdaji izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi, zato na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov ne more vplivati. Takšna sprememba okoliščin, torej odprava izvršilnega naslova pa lahko povzroči ustavitev davčne izvršbe.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica s pogodbo o neodplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 26. 3. 2018, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, na svojega moža neodplačno prenesla 100 % poslovni delež v družbi A., d. o. o. Iz pogodbe ni razvidno, da bi bil poslovni delež, ki je predmet pogodbe, skupno premoženje obeh pogodbenih strank. Pravilno je stališče toženke, da navedeni pravni posel z davčnega vidika pomeni odsvojitev kapitala v smislu 94. člena ZDoh-2.