Obstoj oziroma navedba veljavnega transakcijskega računa upravičenca, na katerega bo nakazan morebiten znesek vračilo, je obvezna sestavina zahtevka za vračilo trošarine.

Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je torej mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička. Vendar samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe (kar v obravnavani zadevi ni sporno) in da je kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljivih tržnih cen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni organ kakorkoli ugotavljal, ali je tožnik za lastni poslovni delež plačal preveč (torej morebitne razlike med tržno in pogodbeno ceno) in bi torej po vsebini šlo za prikrito izplačilo dobička, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da celoten znesek kupnine pomeni izplačilo dobička.

Tožnik se v tožbi sklicuje, da bi bili nadaljnji postopki zoper neplačnike ekonomsko neupravičeni. Davčni organ je na podlagi 76. člena ZDavP-2 pravilno štel, da je tožnik tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Za konkretni postopek to pomeni, da je na tožniku dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za odpis terjatev pod pogoji iz šestega odstavka 21. člena ZDDPO-2.

Toženka v obrazložitvi nekonkretizirano ugotavlja, da sta navedeni podjetji povezani preko lastnikov in prokuristov ter pavšalno ugotavlja, da opravljata enako dejavnost, česar pa konkretno ne obrazloži. Ni konkretno ugotovljeno, katero dejavnost navedeni podjetji dejansko opravljata in ne gre zgolj za dejavnost, navedeno v statutu in v registru. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni določno ugotovljeno, kako naj bi potekalo usklajeno delovanje navedenih podjetij in na katerem upoštevnem trgu oz. sosednjih trgih. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je toženka sklepala na izpolnjevanja pogoja delovanja na istih upoštevnih ali sosednjih trgih.