Author Archives: admin

Iz obrazložitve ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ, kljub temu da navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, pri čemer navedenih meril ne aplicira na tožnikove nepremičnine.

Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je sprejela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.

Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že nekajkrat zavzelo stališče, da ima država pri predpisovanju davkov široko polje proste presoje. Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje.

Kriterij razlikovanja kilometrine, ki sledi ureditvi v delovnem razmerju je ustrezen pri tistih t. i. drugih pogodbenih razmerjih, ki jih je po drugem odstavku 13. člena ZDR-1 dopustno sklepati tudi v primeru odvisnih razmerij, oziroma v razmerjih z dejansko ugotovljenimi elementi odvisnega razmerja. Drugače pa je v neodvisnih civilnopravnih razmerjih, kakršno naj bi bilo tudi tožnikovo, davčni organ pa okoliščin s tem v zvezi ni ugotavljal.

Veljavna davčna zakonodaja obrestovanja zneska vračila dohodnine, kadar odločba o odmeri letne dohodnine ni izdana v roku po 276. členu ZDavO-2, ne določa. Prav tako ni sporno, da ima davčni…

V obravnavani zadevi je zavarovanje prenehalo učinkovati z izdajo odmerne odločbe v postopku nadzora DDV oziroma potekom roka za prostovoljno izpolnitev odmerjene davčne obveznosti. Nesporno med strankama je namreč dejstvo, da je bila davčna obveznost, ki je bila ugotovljena z odločbo z dne 7. 12. 2023, poplačana iz predloženega zavarovanja. Davčni organ je torej imel podlago za zadržanje sredstev najprej v sklepu z dne 6. 4. 2022, po izdaji odmerne odločbe oziroma poteku roka za prostovoljno izpolnitev v njej ugotovljene davčne obveznosti pa v odločbi z dne 7. 12. 2023 za znesek 8.988,45 EUR.

Kot prikrito izplačilo dobička na podlagi 7. točke 74. člena ZDDPO-2 je lahko odpredeljen le tisti pravni posel, ki po višini dohodka pomeni neutemeljeno korist kvalificiranemu družbeniku. Po navedenem je nakup lastnega poslovnega deleža mogoče za davčne namene obravnavati kot prikrito izplačilo dobička le v primeru, če sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oziroma drugega načina obvladovanja družbe in če je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene. Davčni organ slednjega v postopku davčnega inšpkecijskega nadzora ni ugotavljal, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da celoten znesek kupnine pomeni izplačilo dobička.

Zgolj dejstvo, da je na podlagi izvedene prodaje poslovnega deleža družbi prišlo do nižje obdavčitve kot v primeru izplačila dobička, samo po sebi še ne pomeni nedovoljenega davčnega izogibanja, saj ni izkazana neupravičena davčna korist kot eden…

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa v zvezi s posamičnimi spornimi računi jasno izhajajo razlogi, zaradi katerih davčni organ ni priznal pravice do odbitka DDV. Davčni organ ni priznal pravice do odbitka DDV, ker sporni računi niso izpolnjevali 1. in 3. pogoja iz 63. člena ZDDV-1.

Sodišče v bistvenem pritrjuje tožniku, da mu je bil DDV neutemeljeno odmerjen, pri čemer pa mu ni bil odmerjen z izpodbijano odločbo (ker mu je bil obenem tudi vrnjen), temveč v prejšnjih odločbah prvostopenjskega organa. Ob popravku odbitka in izstopnega DDV, do odmere davka namreč ne pride. Zato ima tožnik prav, da z odločitvijo v izpodbijani odločbi, finančni učinki napačne odločitve prvostopenjskega organa niso v celoti odpravljeni. Davčni organ namreč tožniku ni priznal obresti od zneska 54.472,00 EUR, ki mu pripadajo na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDavP-2.

Iz ureditve v materialni zakonodaji izhaja, da ob podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu do odloga ugotavljanja davčne obveznosti pride zgolj pod pogojem, da zavezanec opcijo odloga ugotavljanja davčne obveznosti izbere in svojo izbiro priglasi davčnemu organu po pravilih davčnega postopka, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Četudi je rok za priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti določen v zakonu, ki ureja davčni postopek (331. člen ZDavP-2), pa glede na tretji odstavek 100. člena ZDoh-2 predstavlja materialnopravni rok, ki časovno omejuje zavezančevo zakonsko pravico do izbire opcije odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Glede na navedeno je zakonski rok iz 331. člena ZDavP-2 materialonopraven prekluzivni rok.