Ker obstaja možnost, da bo tožnik (kljub zavrženju njegove tožbe in torej neuspehu v zadevi, za katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč) sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, moral državi vrniti, če se bo ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji, navedeni v 43. ali 49. členu ZBPP, je sodišče tožniku, priznalo pravni interes za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da so bili stroški odvetniku priznani previsoko.

Stališče davčnega organa namreč pomeni, da bi se moral tožnik pred uveljavljanjem znižanja davčne osnove zaradi odstopa od pogodbe (tj. pred izdajo dobropisa) prepričati, ali bo lizingojemalec dejansko (lahko) plačal dodatni DDV, ki je posledica njegove obveznosti popravka odbitka vstopnega DDV. To pomeni, da se od tožnika zahteva, da sam v celoti prevzame nevarnost izgube prihodka namesto države. Tega pa z razlago standarda „vedel ali moral vedeti“ tožniku ni mogoče naložiti, ker bi se na ta način vzpostavila splošna domneva o obstoju utaje v vsakem primeru, ko prejemnik blaga (lizingojemalec) ne bi zmogel plačila svojega dela DDV.

Položaja tistih zavezancev, pri katerih davčna obveznost z odločbo o davčnem inšpekcijskem nadzoru še ni bila ugotovljena oziroma je bila odločba odpravljena, in tistih zavezancev, pri katerih je bila odločba o odmeri davka na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno obravnavo, sta bistveno različna in ju je zato dopustno urejati različno. Zato določba tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2, ki vrnitev preveč plačane obveznosti po odmeri odločbi, ki je odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje, pogojuje z ugotovitvijo drugačne davčne obveznosti v ponovljenem postopku, ni neustavna in ne krši tožnikovih ustavnih garancij.

Preveč plačani davek se v primeru odprave odmerne odločbe vrne le, če je bila v ponovnem postopku ugotovljena nižja davčna obveznost.

Odprava navedene odločbe vzpostavlja položaj, kot da odločba Finančne Uprave Republike Slovenije DT 0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 ne bi bila nikoli izdana. To pa pomeni, da četudi je bila tožba tožnika s sodbo tukajšnjega sodišča I U 932/2020-12 z dne 7. 3. 2023 zavržena, odločbe, v zvezi s katero tožnik skuša pridobiti položaj strankega udeleženca v pritožbenem postopku in glede katere teče ta upravni spor, ni več in tudi nima več nobenega pravnega učinka.

Tožnik se zaradi svoje neaktivnosti oziroma nepripravljenosti na zakonsko predpisan način vročanja ne more sklicevati na omejevanje ustavnih pravic (neseznanitev s pisanjem in nemožnost podati izjavo). Tožniku je bilo z ureditvijo vročanja po 85.a členu ZDavP-2 zagotovljeno, da bo predhodno izvedel za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Ureditev dejansko zagotavlja, da pisanje prispe do naslovnika, s posredovanjem elektronskega naslova omogoča tudi realno pričakovanje, da se naslovnik s pisanjem pravočasno seznani in mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave. Od tožnika, ki je pravna oseba, se sme pričakovati, da se bo seznanil z ureditvijo vročanja, kot je določena s 85.a členom ZDavP-2 in za dejansko seznanitev s pisanjem izpolnil tudi določene pogoje (kot spoštovanje svojih obveznosti).

Dodelitev finančnih vzpodbud je po predmetnem javnem pozivu in v skladu z načelom pravne države dopustna za objekte zgrajene v skladu s predpisi o graditvi objektov in v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Tega pogoja pa tožnikova gradnja ne izpolnjuje, saj je bilo gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo vinske kleti, gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti pa ni bilo pridobljeno.

Za postopek davčne izvršbe je bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. V kolikor je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika.

Glede na določbe ZUT se v primeru neplačila upravne takse ta prisilno izterja. Posledica (morebitnega) neplačila upravne takse torej ni zavrženje vloge, za katero upravna taksa ni bila plačana, pač pa njena prisilna izterjava. ZUT namreč posledice zavrženja vloge, za katero upravna taksa ni plačana, ne določa.

Sodišče se ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da rezervacije nasploh temeljijo na konceptu verjetnosti, saj se tako po MRS 37.10, kot po MRS 37.14 za njihovo pripoznavanje primarno zahteva, da obveznost oziroma sedanja obveza obstaja, in se le v ”redkih primerih” in s tem kot izjema dopušča, da se njen obstoj oceni na stopnji verjetnosti. Sicer pa je bila ocena verjetnosti v konkretnem primeru dopuščena in izvedena, le da po presoji sodišča ni bila opravljena popolnoma in v celoti in da zato ni mogoče slediti dokazni oceni, na kateri temelji odločitev.

Za ugotovitev, ali tožnica skladno z določbo drugega odstavka 44. člena ZKEM potrebuje dovoljenje za opravljanje prometa, bi moral organ v izpodbijani odločbi najprej opredeliti, za promet s katerimi proizvodi oziroma kemikalijami v tej zadevi sploh gre. Sodišče pa ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, v zvezi s katerimi kemikalijami mora tožnica pridobiti dovoljenje, določiti svetovalca za kemikalije ter sporočiti prvo dajanje v promet in pridobiti varnostne liste ter etikete.