Iz izpodbijane odločbe ne izhaja trasa dostopa do parc. št. 222 oziroma iz izpodbijane odločbe ni razvidno, po katerem delu iz komasacijskega sklada tožniku dodeljene parc. št. 111 poteka dostop oziroma služnost do parc. št. 222. Tako je pritrditi tožniku, da služnost v izpodbijani odločbi sploh ni konkretizirana.

V ponovnem postopku bo organ moral upoštevati izpovedbo tožnika in zaslišane priče, da v zvezi z novo parcelo, ki so jo dobili po izvedbi komasacije, niso vedeli, da je prejšnji lastnik parcele že dobil “odškodnino za daljnovod”, ter ugotoviti, ali to vpliva na vrednost tožnikovih v komasacijski sklad vloženih in iz njega dobljenih zemljišč.

Davčni organ je po presoji sodišča sporni prejemek pravilno kvalificiral kot drug dohodek, kot ga opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, saj gre za dohodek, ki ustreza splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2 in ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke.

Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih odhodkov iz delovnega razmerja kot podzakonski akt ne more ožiti zakonskega pojma stroškov prevoza na delo in z dela; posledično dejstvo, da Uredba določa zgolj kilometrino, po mnenju sodišča vodi v razlago, da se uredbodajalec za nadaljnjo ureditev teh stroškov (katerih priznanje v smislu materialne pravice določa 3. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2) ni odločil (in tozadevno ni uporabil zakonskega pooblastila), zato se stroški priznajo skladno z zakonom, tj. (dejanski) stroški prevoza.

Že v dodatku k zapisniku o nadzoru nad delom na črno z dne 21. 3. 2018, ki je v spisih in na katerega tožnik ni imel pripomb, in na naroku pa je pojasnjeno tudi, da z ozirom na tožnikovo kontinuirano (in ne priložnostno) opravljanje dejavnosti, opredeljenih kot delo na črno, dohodka iz podjemnih pogodb ni mogoče šteti kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, temveč gre za dohodek iz dejavnosti.

Ker obstaja možnost, da bo tožnik (kljub zavrženju njegove tožbe in torej neuspehu v zadevi, za katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč) sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, moral državi vrniti, če se bo ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji, navedeni v 43. ali 49. členu ZBPP, je sodišče tožniku, priznalo pravni interes za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da so bili stroški odvetniku priznani previsoko.

Stališče davčnega organa namreč pomeni, da bi se moral tožnik pred uveljavljanjem znižanja davčne osnove zaradi odstopa od pogodbe (tj. pred izdajo dobropisa) prepričati, ali bo lizingojemalec dejansko (lahko) plačal dodatni DDV, ki je posledica njegove obveznosti popravka odbitka vstopnega DDV. To pomeni, da se od tožnika zahteva, da sam v celoti prevzame nevarnost izgube prihodka namesto države. Tega pa z razlago standarda „vedel ali moral vedeti“ tožniku ni mogoče naložiti, ker bi se na ta način vzpostavila splošna domneva o obstoju utaje v vsakem primeru, ko prejemnik blaga (lizingojemalec) ne bi zmogel plačila svojega dela DDV.

Položaja tistih zavezancev, pri katerih davčna obveznost z odločbo o davčnem inšpekcijskem nadzoru še ni bila ugotovljena oziroma je bila odločba odpravljena, in tistih zavezancev, pri katerih je bila odločba o odmeri davka na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno obravnavo, sta bistveno različna in ju je zato dopustno urejati različno. Zato določba tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2, ki vrnitev preveč plačane obveznosti po odmeri odločbi, ki je odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje, pogojuje z ugotovitvijo drugačne davčne obveznosti v ponovljenem postopku, ni neustavna in ne krši tožnikovih ustavnih garancij.

Preveč plačani davek se v primeru odprave odmerne odločbe vrne le, če je bila v ponovnem postopku ugotovljena nižja davčna obveznost.

Odprava navedene odločbe vzpostavlja položaj, kot da odločba Finančne Uprave Republike Slovenije DT 0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 ne bi bila nikoli izdana. To pa pomeni, da četudi je bila tožba tožnika s sodbo tukajšnjega sodišča I U 932/2020-12 z dne 7. 3. 2023 zavržena, odločbe, v zvezi s katero tožnik skuša pridobiti položaj strankega udeleženca v pritožbenem postopku in glede katere teče ta upravni spor, ni več in tudi nima več nobenega pravnega učinka.