Tožnica v postopku pred davčnim organom primerja nominalne vrednosti posameznih poslovnih deležev ter predstavlja na tej podlagi svoje drugačne izračune, pri čemer ne upošteva zakonske podlage za izračun davčne osnove, v primerih, ko se pozitivna davčna osnova nanaša na različna obdobja imetništva kapitala in je določen v četrtem odstavku 97. člena ZDoh-2, ki napotuje na preračun prodajne vrednosti na podatek nabavne vrednosti in na posamezne deleže pridobitev, ki se odsvajajo, kar je pojasnil davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V takšnih primerih se dohodnina odmeri od skupne letne pozitivne davčne osnove, ki se razdeli med posamezna obdobja imetništva iz drugega odstavka 132. člena ZDoh-2 upoštevaje sorazmerne deleže, ki se ugotovijo kot razmerje med pozitivno davčno osnovo posameznega obdobja imetništva kapitala in seštevkom pozitivnih davčnih osnov posameznih obdobij imetništva kapitala v davčnem letu.

V obravnavani zadevi se je postopek pobota po 79. a členu ZDavP-2 začel po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožnika. Davčni organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, da postopek pobota ni upravna zadeva in da obvestili o pobotu z dne 16. 2. 2021 in 26. 3. 2021 ne predstavljata procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka, zato je tožnikovi zahtevi za ustavitev postopka pobota zavrgel iz razloga po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Toženka je pojasnila, da iz razloga, ker se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi ali pa ne in je ta odločitev v izključni pristojnosti davčnega organa, zaradi česar tožnik sploh ne more predlagati ustavitve postopka.

Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnica nastopa smiselno kot prodajalka nepremičnine. Skladno s 5. členom ZDPN-2 je zavezanec za davek prodajalec ali prodajalka nepremičnine. Takšno stališče dodatno potrjujejo določbe 14. člena ZDPN-2, na katerega se pravilno sklicujeta tako davčni organ kot toženka, iz katerih izhaja, da ne glede na 11. člen ZDPN-2, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi.

V obravnavani zadevi je tožnik kapital pridobil na podlagi odplačne pogodbe z mamo in pogodbeno dogovorjeni znesek kupnine, četudi je bil nižji od tržne vrednosti kapitala, je bil njegov vložek v pridobljeni kapital.

Korekcija vrednosti kapitala ob odsvojitvi na njeno tržno vrednost, kadar je pogodbeno določena vrednost nižja, pa je ureditev, ki sledi ureditvi, da se z davkom od dobička od odsvojitve kapitala obdavčuje tudi neodplačna odsvojitev kapitala (darilo), pri kateri po naravi stvari ne pride do realnega povečanja premoženja darovalca.

Način ugotavljanja vrednosti stavbe lahko določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnica ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno.