Po drugem odstavku 68. člena ZDoh-2 je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem za davek, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih.

Sodišče meni, da je toženka pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da stališče toženke pomeni, da pravzaprav nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV. Kolikor bi bil namen Uredbe in Javnega razpisa, da se DDV upravičencem do sredstev ne priznava kot upravičen strošek, bi bilo to tudi določeno.

Prvostopenjski organ je tožniku odmeril NUSZ na podlagi posredovanih podatkov, med katerimi pa ni bilo podatka, da bi bil tožnik oproščen plačila NUSZ. Dejstvo, da je MOL po izdaji prvostopenjske odločbe spremenila svojo odločitev tako, da je tožnika oprostila plačila NUSZ za leto 2016, ne more biti razlog za obnovo postopka zaradi drugače rešenega predhodnega vprašanja. Podlage za obnovo postopka pa tudi ne predstavljajo dejstva in dokazi, ki so nastali po končanem postopku, saj jih organ, ker so nastali kasneje, v prejšnjem postopku niti ni mogel upoštevati.

Okoliščina, da je izvršilni naslov naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, in vse ostale za izvršbo relevantne po izdaji sklepa o davčni izvršbi nastale okoliščine, se upoštevajo v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2), v okviru katerega se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Niso pa to okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo mogoče z uspehom uveljavljati v pravnem sredstvu zoper sklep o davčni izvršbi.